UPRS sodba U 1901/2004

Tožba se zavrne. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 760,00 SIT v 15 dneh od vročitve sodbe.

:

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada A., št. ... z dne 30. 7. 2001, s katero je prvostopni organ po uradni dolžnosti naložil tožniku plačilo carinskega dolga v višini 113.490,00 SIT za blago, ki je bilo dne 5. 5. 2001 nezakonito vneseno na carinsko območje Republike Slovenije preko mejnega prehoda B.. Po podatkih spisov izhaja, da je Carinarnica A. na podlagi sodelovanja z italijanskimi carinskimi organi pridobila fakture št. 40 in 41 z dne 5. 5. 2001 prodajalca C.C.C. kot tudi fakture št. 202 in 203 z istega dne prodajalca D.D.D, iz katerih je razvidno, da je tožnik navedenega dne v Italiji kupil blago in pri italijanskih carinskih organih fakture za kupljeno blago overil in tako pridobil pravico do povračila davka (IVA). Ob prehodu carinske črte tožnik blaga ni predložil slovenskemu carinskemu organu, zato je tožnika carinarnica dne 11. 5. 2001 pozvala k predložitvi dokazov o izvedenem carinskem postopku in navedla, da je italijanska carinska administracija posredovala omenjene fakture, po katerih je bilo blago vredno v skupnem znesku 2.515.001 ITL, kar pomeni, da presega znesek, za katerega lahko domači potniki na podlagi 8. člena Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve (Uradni list RS, št. 56/95 in 72/95, dalje Uredba) ali na podlagi Videmskega sporazuma uveljavljajo oprostitve za plačilo carine za blago, ki ga prinesejo iz tujine. Iz evidence Carinske izpostave B. izhaja, da blago po obravnavanih fakturah ni bilo predloženo v postopek sprostitve v prost promet oz. zanj ni bil obračunan carinski dolg. Tožnik na omenjeni dopis ni podal odgovora, zato je carinarnica naknadno obračunala carinski dolg po določbah 154. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 do 32/99, dalje CZ). Ker tožena stranka ugotavlja, da iz navedenega dopisa carinarnice ni razvidno, da so bili tožniku poslani tudi računi z dne 5. 5. 2001, je tožena stranka na podlagi 3. odstavka 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, dalje ZUP) z dopisom z dne 23. 8. 2004 tožnika pozvala, da se izjasni o priloženih listinah (overjenih fakturah o nakupu blaga). Tožnik je prejel dopis dne 25. 8. 2004, vendar nanj ni odgovoril. Pravno podlago za pridobitev dokumentacije po navedbah tožene stranke predstavljata dva dokumenta, in sicer Sporazum med SFRJ in Republiko Italijo o vzajemni administrativni pomoči v preprečevanju carinskih prekrškov (Uradni list SFRJ-MP, št. 15-186/1967), ki velja v Republiki Sloveniji od 15. 8. 1992 na podlagi Akta o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo (Uradni list RS-MP, št. 11/92, Uradni list RS, št. 40/92) in Protokol 5 o medsebojni pomoči v carinskih zadevah med upravnimi organi iz katerih izhaja, da državi pogodbenici druga drugi v skladu s svojimi zakoni spontano zagotavljata pomoč, če menita, da je to potrebno za pravilno uporabo carinske zakonodaje, pri čemer pojem carinska zakonodaja pomeni določbe, ki se uporabljajo v EU in Sloveniji in urejajo uvoz, izvoz in tranzit blaga ter kakršenkoli postopek carinjenja blaga. Pojem carinske dajatve pa pomeni vse dajatve, davke, pristojbine ali druge takse, ki se odmerjajo in pobirajo na ozemljih pogodbenic ob uporabi carinske zakonodaje. Po potrebi je dogovorjena tudi dostava kopij teh dokumentov oz. je dogovorjena oblika sporočanja informacij, in sicer zaprošeni organ sporoči izvide poizvedb organu prosilcu v obliki dokumentov, potrjenih kopij dokumentov, poročil ipd. Iz upravnih spisov izhaja, da se računi z dne 5. 5. 2001, ki so bili Carinskemu uradu A. s strani italijanskih organov poslani, glasijo na tožnika, vpisan je njegov naslov in natisnjen žig italijanske carine Dogana di B. z datumom 5. 5. 2001, zato tožena stranka nedvomno meni, da je tožnik tisti, ki je kupil blago, ki je navedeno na fakturi ter račun ob izstopu iz Italije predložil italijanskemu carinskemu organu zaradi potrditve iznosa iz Italije in na ta način pridobil pravico do povračila davka IVA. Po mnenju tožene stranke je za blago, ki je bilo v Italiji prijavljeno za iznos, izkazan namen njegovega vnosa v Republiko Slovenijo in je utemeljen zaključek, da je bilo blago dejansko tudi vneseno v Republiko Slovenijo, saj v primeru da blago ne bi zapustilo italijanskega carinskega območja carinski organi ne bi potrdili računa za uveljavitev povračila davka (IVA), saj pravico do povračila navedenega davka pridobi samo tista fizična oseba, ki blago dejansko izvozi, kar kontrolira tudi tuj carinski organ. Ker blago pri vnosu v RS ni bilo predloženo carinskemu organu, je bilo vneseno nezakonito in je carinarnica zanj utemeljeno naknadno obračunala carinski dolg na pravni podlagi a) točke 1. odstavka 154. člena CZ, po katerem se carinski dolg obračuna naknadno, če carinski organ izve, da je zaradi nezakonitega ravnanja z blagom nastal carinski dolg. Višina carinskega dolga je določena na podlagi 1. odstavka 151. člena CZ in na temelju pravil, ki so bili v veljavi na dan nastanka carinskega dolga, to je 5. 5. 2001. V smislu 4. člena CZ so namreč carinsko blago vse stvari, ki se uvažajo na carinsko območje in niso bile sproščene v prost promet. V obravnavanem primeru carinska vrednost blaga presega dovoljen znesek 16.000,00 SIT, za katerega je domači potnik oproščen plačila carine po 2. odstavku 161. člena CZ v zvezi z 11. členom Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve. Sicer pa tožnik same višine carinskega dolga niti ne izpodbija, tožena stranka pa ugotavlja, da je ta pravilno obračunan po stopnjah, ki so določene v carinski tarifi za navedeno blago, ker uporaba enotne carinske stopnje glede na določbe 179. člena Uredbe o izvajanju carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99, dalje UICZ) ne pride v poštev. Očitke tožnika, glede pomanjkljivosti izpodbijane odločbe, glede njenih sestavnih delov, tožena stranka zavrača in ugotavlja, da ima odločba obliko in vsebuje vse potrebne sestavine po 210. členu ZUP, tudi izrek in obrazložitev sta skladna z določbami 213. in 214. člena ZUP. Glede ustne obravnave tožena stranka tožbene navedbe zavrača z razlogom, da po 154. členu ZUP ustna obravnava v konkretni zadevi ni obvezna, prvostopni organ pa je dal možnost stranki sodelovanja v postopku. Neutemeljeni pa so po mnenju tožene stranke tudi tožbeni ugovori glede uporabe jezika, saj je postopek nesporno voden v slovenskem jeziku v smislu 62. člena ZUP. Tožena stranka je odločala sicer na podlagi računov, ki so bili pritožniku izdani pri nakupu blaga, ki so napisani v tujem jeziku, vendar s tem niso kršene določbe ZUP o uporabi jezika. Pri tem se sklicuje tudi na določbo 177. člena ZUP, po katerem je treba listini, sestavljeni v tujem jeziku, predložiti tudi overjen prevod, če je to potrebno, tožena stranka pa meni, da to ni bilo potrebno, ker je znesek računov nesporen ne glede na uporabo jezika, tožnik pa same višine carinskega dolga ne izpodbija.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu iz razloga napačne uporabe materialnega prava, kršenja pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev predpisov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen. V razlogih za utemeljitev predloga za glavno obravnavo se sklicuje na kršitev ustavnih pravic in temeljnih svoboščin iz 22. in 25. člena Ustave RS in pošten dokazni postopek in obvezno ustno obravnavo in predlaga zaslišanje izvedencev in prič. Sklicuje se na carinsko upravno prakso Republike Italije, po kateri se vse listine obravnavajo na ustni obravnavi ob sodelovanju izvedenca. Tožena stranka pa tega ni storila, temveč je poročilo tujega izvedenca štela za nesporno, čeprav kopije izvida in mnenja niso overjene, ni razviden ime in priimek omenjenega izvedenca in njegova pooblastila. Po mnenju tožeče stranke so izpolnjeni pogoji za odločitev na podlagi 35. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 45/06 - odl. US, dalje ZUS). Tožnik predlaga glavno obravnavo in zaslišanje tujega izvedenca v skladu z 12. členom Protokola 5. Sklepno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka navedbe tožeče stranke in v celoti vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Odgovor tožene stranke na tožbo je bil poslan tožeči stranki.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Na glavni obravnavi tožeča stranka navaja tako v tožbi, dodaja, da ni razvidna oseba, ki je podala poročilo v zvezi s spornim blagom in predlaga njeno zaslišanje, očitki nezakonitega ravnanja niso ugotovljeni v prekrškovnem ali kazenskem postopku, zato niso dokazani ter opozori na predhodno vprašanje po 148. členu ZUP. Kolikor gre za naknaden obračun carinskega dolga po računih, ki se glasijo na ime tožnika, bi po njegovem mnenju morala biti podlaga za ugotovitev carinskega zavezanca 143. člen CZ in ne 144. člen CZ.

Tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in v zvezi s tožbenimi navedbami dodaja, da v obravnavanem primeru ne gre za ponarejene listine, temveč je tožnik za kupljeno blago v Italiji pridobil pravico do povračila DDV, ki se pridobi na ta način, da se blago dejansko izvozi iz države in se izvozni postopek zaključi, vrednost je presegala 16.000,00 SIT in ker blago ni bilo predloženo slovenskim carinskim organom, se šteje, da je bilo vneseno v Slovenijo nezakonito. Naknadni obračun carinskega dolga nima zveze s prekrškovnim postopkom, ime osebe, ki je posredovala račune za odločitev ni pomembno, saj je tožnik s temi listinami sam razpolagal.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in utemeljena ter se sodišče strinja z razlogi, ki jih je tožena stranka navedla v svoji obrazložitvi in jih posebej ne navaja (2. odstavek 67. člena ZUS) ter glede tožbenih navedb dodaja:

Iz podatkov upravnih spisov nesporno izhaja, da je carinski organ prve stopnje na podlagi sodelovanja z italijanskimi carinskimi organi pridobil račune št. 40, 41, 203 in 203, vse z dne 5. 5. 2001, izdane s strani italijanskih prodajalcev, v vrednosti 2.515.001 ITL oz. znižano za odbitek italijanskega davka (IVA), ki so potrjeni s strani italijanskih carinskih organov z dne 5. 5. 2001. Tudi ni sporno, da se fakture glasijo na ime tožnika. Tako nedvomno iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik dne 5. 5. 2001 pri italijanskih carinskih organih na podlagi navedenih računov izvozno ocarinil blago v vrednosti, ki presega znesek, za katerega lahko domači potniki na podlagi 8. člena Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve uveljavljajo oprostitev plačila carine za blago, ki ga prinesejo iz tujine v smislu 2. točke 161. člena CZ. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik carinsko blago nezakonito vnesel na območje Republike Slovenije, s tem pa strinja tudi sodišče, saj je bilo ugotovljeno, da blago po navedenih fakturah ni bilo predloženo v postopek sprostitve v prost promet pri slovenskih carinskih organih in da zanj ni bil obračunan carinski dolg oz. ni bil izveden drug carinski postopek. Kadar carinski organ ugotovi, da je zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom nastal carinski dolg, tako kot je to v obravnavanem primeru, izda po uradni dolžnosti odločbo o nastali obveznosti (točka a) 1. odstavka 154. člena CZ). Ker iz upravnih spisov ne izhaja, da bi tožnik predložil dokaze o izvedenem carinskem postopku (pisno potrdilo o obračunu carinskega dolga ali carinsko deklaracijo za sprostitev blaga v prost promet ali drug carinski postopek) so tudi po mnenju sodišča podani razlogi za naknaden obračun carinskega dolga po uradni dolžnosti na navedeni pravni podlagi, naknaden obračun pa je opravljen tudi v rokih, ki so določeni v 4. odstavku 154. člena CZ. Gre za upravni postopek, v katerem je bil voden ugotovitveni postopek zaradi ugotovitve ali so bila carinske dajatve plačane ali ne (poziv tožniku). Ne gre torej za to, da bi moral biti voden prekrškovni ali kazenski postopek kot neke vrste predhodno vprašanje, za to da se carinskemu dolžniku naloži v plačilo carinski dolg po tč. a. 1. odstavka 154. člena CZ, kot zmotno meni tožnik. Zavrniti pa je tožnikove očitke glede kršitve pravil postopka, saj se je tožnik imel možnost udeleževati postopka, navedene listine so bile tožniku poslane, tako s strani prvostopnega organa kot tudi tožene stranke in iz njih nedvomno izhaja, da se glasijo na ime tožnika, na njegov naslov v E., zneski, ki so navedeni, pa tudi v postopku na prvi niti drugi stopnji niso bili sporni. Sodišče je vpogledalo v listine sodnega in upravnega spisa, dokazni predlogi po zaslišanju tujega izvedenca pa kot nepotrebnega zavrnilo.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, sodišče tudi ni našlo kršitev Ustave RS niti razlogov, na katere mora kot ničnostne paziti po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

Odločitev o stroških temelji na 1. odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04, dalje ZPP-UPB2), po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Določbe ZPP-UPB2 se po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006, v zvezi s 16. členom ZUS uporablja tudi v postopkih presoje zakonitosti izpodbijanega akta (23. člen ZUS).