UPRS sodba U 456/2007

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote A., Izpostava B., št. ... z dne 17. 11. 2006 odpravi in zadeva vrne Upravni enoti A., Izpostava B. v ponovni postopek.

Upravna enota A., Izpostava B. z izpodbijano odločbo tožniku ni priznala statusa vojnega veterana in vpisa v evidenco vojnih veteranov. Svojo odločitev organ utemeljuje v določbah Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 63/95 do 38/06, v nadaljevanju ZVV). Po točki i. 7. alinee 2. člena ZVV je vojni veteran tudi oseba, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 opravljala naloge in dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije kot voznik ali zdravstveni delavec v reševalnih vozilih nujne medicinske pomoči, ki je opravljal naloge zaščite in reševanja neposredno med oboroženimi spopadi. V ugotovitvenem postopku je bil zaslišan tožnik, ki je pojasnil, da je bil v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo zaposlen na reševalni postaji Kliničnega centra A. kot zdravstveni tehnik. V tem času je bil ves čas na razpolago tudi preko rednega delovnega časa. Med drugim je bil ob začetku vojaške agresije pozvan v C. (27. ali 28. 6. 1991), kjer so potekali oboroženi spopadi, vendar tam ni bilo potrebe po njegovi intervenciji, saj so ranjence odpeljali že drugi reševalci. Kljub temu, da zaradi vojnih dogodkov ni nikogar oskrbel, je bil ves čas vojne v pripravljenosti. Zaslišani sta bili tudi dve priči in sicer D.D. in E.E., ki sta bila oba sodelavca tožnika in sta potrdila izjavo tožnika. Tožnik je dodatno v spis priložil še kopijo knjižice delovne obveznosti Kliničnega centra A., izdane dne 28. 8. 1981, iz katere je razvidno, da je bila stranka po načrtu civilne zaščite razporejena na delo v reševalno postajo. Tožnik je bil z rezultati ugotovitvenega postopka seznanjen. Prvostopni organ je zaključil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz točke i. 7. alinee 2. člena ZVV, ker skladno z usmeritvami Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 11/06 z dne 20. 6. 2006 pripada status vojnega veterana samo tistim voznikom ali zdravstvenim delavcem v reševalnih vozilih nujne medicinske pomoči, ki so dejansko opravljali naloge zaščite in reševanja (reševali in oskrbovali ranjene pripadnike vojskujočih se strani, jih odvažali v bolnice in podobno), neposredno med oboroženimi spopadi. Intervencija v C. dne 27. 6. 1991, v kateri je sodelovala stranka, je sicer potekala med oboroženimi spopadi, vendar stranka tam ni opravljala nalog zaščite in reševanja, zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana. Pritožbeni organ se z ugotovitvami in zaključkom prvostopnega organa v celoti strinja. Tudi po mnenju pritožbenega organa status vojnega veterana gre le tistim, ki so nalogo zaščite in reševanja kot tako opravili ob dokazanih drugih kumulativno določenih pogojih. Tožnikove naloge je moč uvrstiti zgolj v okvir njegovih delovnih nalog, ne pa tudi v okvir upoštevne pravne podlage, na podlagi katere utemeljuje zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana. Izkazana bi morala namreč biti konkretna in dejanska oprava nalog zaščite in reševanja, ki izhaja iz narave dela bodisi zdravstvenega delavca bodisi voznika reševalnega vozila nujne medicinske pomoči.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu iz 1., 3. in 4. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da je izpodbijana odločba v neskladju z enakostjo pred zakonom po 2. odstavku 14. člena Ustave RS. Tožnik izpostavi, da je Klinični center v A., Oddelek za ljudsko obrambo na oglasni deski objavil okrožnico, v kateri je bilo določeno, da morajo biti na voljo, kadarkoli jih pokličejo, in da zato ne morejo v bojne enote teritorialne obrambe. Če se ne bi zglasili na poziv, bi jim prenehalo delovno razmerje. Reševalci reševalne postaje A. so bili prvi, ki so prispeli na kraj spopada v C. in so odpeljali poškodovane v Klinični center A. Medicinski tehniki, med katerimi je bil tudi tožnik, so se nahajali v reševalnem vozilu in bili poslali v C., kjer naj bi prišlo do spopada in je bilo zato potrebnega več osebja. Prve tri ali celo več reševalnih ekip je odpeljalo, tožnik pa je moral po navodilih reševalne postaje po UKV zvezi, počakati v primeru, če bi ga še potrebovali. Ko je bilo ugotovljeno, da jih ne potrebujejo več, so se vrnili. Tožnik izpostavlja predvsem nevarnost takratnega stanja, saj so bili v življenjski nevarnosti zaradi ostrostrelcev, možnost pa je bila tudi helikopterskega desanta. Tožnik meni, da ni prav, da je bil v taki nevarnosti, nima pa priznanih niti plačanih ur. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-89/04-23 z dne 14. 9. 2006 in meni, da odločitev ni v skladu s to odločbo, zato meni, da je odločitev nična. Sodišču predlaga, da odločitev upravne enote in ministrstva spremeni, podrejeno pa, da se odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne v ponovni postopek.

Zastopnik tožene stranke v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Zakonski dejanski stan, na katerega se tožnik sklicuje, je bil v določbe ZVV dodan z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 38/06 - ZVV - C). Po navedeni določbi gre status vojnega veterana vozniku ali voznici ali zdravstvenemu delavcu v reševalnih vozilih nujne medicinske pomoči, ki je opravljal naloge zaščite in reševanja neposredno med oboroženimi spopadi. Tudi po presoji sodišča je namen navedene določbe treba presojati tudi v luči 1. člena ZVV, ki določa, da status vojnega veterana pridobi oseba, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo opravljala za obrambo Republike Slovenije vojaško dolžnost ali katero od drugih dolžnosti na področju obrambe in zaščite, oseba, ki je poklicno opravljala določene naloge s področja obrambe in zaščite. V obravnavanem primeru je bilo v ugotovitvenem postopku nesporno ugotovljeno, da je tožnik sicer prispel v C., kjer so potekali oboroženi spopadi, vendar do njegovega aktivnega prispevka pri reševanju ranjencev v teh spopadih ni prišlo. Po presoji sodišča, pa določbe ZZV, ki so podlaga za odločanje v tem upravnem sporu, za priznanje statusa vojnega veterana po točki i. 7. alinee 2. člena ne zahtevajo, da oseba tudi aktivno sodeluje pri reševanju ranjencev v oboroženih spopadih. Če je nedvomno ugotovljeno, da je bil tožnik spornega dne, pri opravljanju svoje delovne poklicne dolžnosti (zdravstveni tehnik v rešilnem vozilu nujne zdravstvene pomoči) poslan na območje oboroženega spopada, z namenom, da rešuje, mu ne gre očitati, da se mu statusa ne more priznati, ker so ranjence že pred njim oskrbeli drugi. Glede tega so tožbene navedbe utemeljene. Ne more pa se tožnik uspešno sklicevati na odločitev Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-89/04 z dne 14. 9. 2006, saj ne gre za enak dejanski stan. Pri tem sodišče še dodaja, da navodila Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve niso pravni vir.

Po povedanem je odločitev organa prve stopnje nezakonita, zato je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek, ki bo v ponovnem postopku upošteval 4. in 5. odstavek istega člena.