UPRS sklep U 1132/2006

1. Upravno sodišče RS ni stvarno pristojno za sojenje v tej zadevi. 2. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Tožnik je vložil tožbo na podlagi 8. odstavka 100.a člena Zakona o obrambi (ZObr) zaradi začasne razporeditve na drugo delo, ki je bila tožniku izrečena na podlagi določila 98. člena ZObr. Iz tožbe tudi izhaja, da je tožnik zaposlen pri toženi stranki in imenovan na formacijsko dolžnost vojak spec. I v 17. bataljon vojaške policije. Pravi, da je dne 7. 2. 2006 na podlagi določila 100.a. člena ZObr vložil zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, o kateri pa tožena stranka v zakonitem roku ni odločila.

Upravno sodišče ni pristojno za odločanje v tej zadevi.

Po določbi 1. odstavka 16. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, 92/05 - odločba US, 45/06 - odl. US) se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP, uradni list RS, št. 36/2004). Po določilu 1. odstavka 17. člena ZPP sodišče presodi po uradni dolžnosti takoj po prejemu tožbe, ali je sodišče pristojno za obravnavanje zadeve. Vsako sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost (1. odstavek 19. člena ZPP).

Tožnik v obravnavani zadevi nesporno uveljavlja določene pravice iz delovnega razmerja, ker se njegov zahtevek nanaša na pravila (pre)razporeditve na delovno mesto. Tožnik je kot pripadnik Slovenske vojske javni uslužbenec (1. odstavek 1. člena Zakona o javnih uslužbencih, ZJU, Uradni list RS, št. 56/02, 23/05). Pravice in obveznosti javnih uslužbencev iz delovnih razmerij se urejajo s predpisi s področja delovnih razmerij, s kolektivnimi pogodbami, s tem in drugimi zakoni ter na njihovi podlagi izdanimi podzakonskimi predpisi. Po določilu 2. odstavka 22. člena ZJU so lahko posamezna vprašanja za pripadnike Slovenske vojske z zakonom drugače urejena, kot so urejena v tem zakonu, če je to potrebno zaradi specifične narave njihovih nalog oziroma za izvrševanje posebnih dolžnosti in pooblastilo. Določilo 24. člena ZJU ureja pravno varstvo v okviru reševanja sporov. Po določilu 1. odstavka 24. člena ZJU mora biti o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca odločeno s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen. Po določilu 4. odstavka 24. člena ZJU pa je zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Pravno sredstvo v upravnem sporu pa je predvideno v primerih, ki so opredeljeni v 5. odstavku 24. člena ZJU. Po tem določilu, v primerih, ko se o pravicah oziroma obveznostih po tem zakonu odloča z upravno odločbo, je zoper odločbo dovoljena pritožba v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, če ta zakon ne določa drugače; zoper dokončno odločbo je dovoljen upravni spor. V skladu z določbo 2. odstavka 22. člena ZJU ZObr v določilu 100. a. člena ZObr na specifičen način ureja postopek uveljavljanja pravic iz dela.

Določilo 100.a člena ZObr ureja pravico do ugovora delavca zoper odločitev o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavca in zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja. Za odločanje o teh pravnih sredstvih je pristojen minister, ki mora odločiti s pisnim aktom, ki mora imeti obrazložitev in pravni pouk (6. odstavek 100.a. člena Zobr). Ker zakonodajalec uporablja pojem pisni akt, ne pa upravna odločba, v predmetni zadevi ni pristojno upravno sodišče. Tudi specialna določba, ki se nanaša na primer, ki ga uveljavlja v tožbi, ne določa, da se o začasni razporeditvi na drugo delo odloča z upravno odločbo. Določilo 5. odstavka 98. člena ZObr namreč pravi, da se o začasni razporeditvi odloča z akti poveljevanja. Akti poveljevanja niso upravne odločbe. Določilo 8. odstavka 100.a. člena ZObr pravi, če delavec ni zadovoljen z odločitvijo o zahtevi ali ugovoru, ali če minister oziroma pooblaščena oseba ne odloči v 60 dneh od vložitve zahteve ali ugovora, lahko delavec v nadaljnjih 30 dneh zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču. To pomeni, da je v konkretnem primeru pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ne pa Upravno sodišče.

Zaradi tega se sodišče skladno z določilom 1. odstavka 23. člena ZPP v izreku sodne odločbe izreklo za stvarno nepristojno in bo zadevo po pravnomočnosti sklepa odstopilo v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.