VDSS VDS sklep Psp 329/2006

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožnikovemu zahtevku ter odpravilo odločbi toženca z dne 17.6.2003 in z dne 19.1.2005 ter ugotovilo, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine od 9.4.2003 dalje. Tožencu je naložilo, da izda odločbo o odmeri in izplačevanju sorazmernega dela starostne pokojnine v 30 dneh po pravnomočnosti prvostopenjske sodbe.

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Iz obrazložitve pritožbe pa izhaja, da se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno poudarja, da bi sodišče moralo upoštevati določbe 2. ter s tem v zvezi 1. odst. 177. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami) ter da je napačno odločilo s tem, ko je na podlagi 20. čl. slovensko-avstrijskega sporazuma o socialni varnosti, ki določa seštevanje zavarovalnih obdobij, tožniku priznalo pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine. Tožnik, ki je v RS sicer res dopolnil 11 let, 11 mesecev in 19 dni zavarovalne dobe ter bil nazadnje zaposlen v Republiki Bosni in Hercegovini, je namreč tam uveljavil pravico do starostne pokojnine. Za priznanje in odmero pokojnine v tej državi mu je bila upoštevana tudi zavarovalna doba, dopolnjena v RS. Ker je v BiH že uveljavil pravico do pokojnine in jo tam tudi uživa, je s tem izkoristil pravico do izbire nosilca zavarovanja, pri katerem bo uveljavil pravico do starostne pokojnine, zato je potrebno do sklenitve meddržavnega sporazuma o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Republiko Bosno in Hercegovino zadevo obravnavati izključno na podlagi slovenskih predpisov, torej ZPIZ-1, po katerem pa v konkretnem primeru ni pravne podlage za priznanje uveljavljane pravice. Ob dejstvu, da je tožnik uživalec starostne pokojnine pri nosilcu zavarovanja v BiH, priznane z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene tudi v R Sloveniji, je njegovo zahtevo mogoče obravnavati izključno po 2. odst. 177. čl. ZPIZ-1. Z uveljavitvijo starostne pokojnine v BiH je tožnik izčrpal izbirno pravico po 2. odst. v zvezi s 1. odst. 177. čl. zakona, saj na podlagi istih pokojninskih obdobij ne more biti uživalec starostne pokojnine v BiH in starostne pokojnine v R Sloveniji.

Tožnik v odgovoru na pritožbo, vloženem po pooblaščenki, pritrjuje materialnopravnemu stališču prvostopenjskega sodišča, zaradi katerega le-to ni uporabilo določb 177. čl. ZPIZ-1. Trdi pa tudi, da v konkretnem primeru ne gre za enaka obdobja, za katera je priznana pravica v BiH in tista, ki jo uveljavlja pri tožencu. Poudarja, da za obravnavano obdobje (pri tem ima verjetno v mislih zavarovalno dobo, dopolnjeno v RS) v BiH ne prejema pokojnine.

Pritožba je utemeljena.

Smiselno materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča, zaradi katerega je priznalo pravico po Sporazumu o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo, da 1. odst. 250. čl., v zvezi z 2. odst. 187. čl. ZPIZ-1 izključuje uporabo določb 177. čl. zakona, je zmotno. Sodišče obrazlaga, da se določbe 177. čl. nanašajo na zavarovanca, medtem ko se določbe 250. čl. nanašajo na osebo, ki je imela status zavarovanca pri tožencu. Zato meni, da v konkretnem primeru določbe 177. čl. ne pridejo v poštev ter da je za ugoditveno sodbo dana pravna podlaga v 1. odst. 250. čl., v zvezi z 2. odst. 187. čl. ZPIZ-1 in v 20. čl. sporazuma. Pritožbeno sodišče pa s tem v zvezi poudarja, da določbe 250. čl. ne izključujejo uporabe določb 177. čl. zakona, saj gre za dva povsem različna pravna instituta. V 250. čl. je urejena oz. določena stvarnopravna pristojnost toženca za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja, ki se navezuje na različne čase zavarovanja za različne zavarovalne primere, 177. čl. pa določa oz. obravnava izbiro med pokojninami iz obveznega zavarovanja. Zato je izpolnjen dejanski stan po 250. čl., ki v konkretnem primeru sploh ni bil sporen, - ob nadalje izpolnjenih pogojih za pridobitev pravice do pokojnine iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji -, lahko samo predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da sploh lahko pride do izbire med pokojninami iz obveznega zavarovanja, torej do t.i. steka več pokojnin, ki ga urejajo določbe 177. člena.

Glede uporabe in razlage določb 177. čl. zakona pa je bilo v ustaljeni sodni praksi pritožbenega sodišča (n.pr. v zadevah, št. Psp 390/2004, Psp 132/2005, Psp 559/2005) in Vrhovnega sodišča RS kot revizijskega sodišča (opr. št. VIII Ips 213/2004 in VIII Ips 248/2005) že zavzeto stališče, da zavarovanec, ki je že uveljavil pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ tudi na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene pri slovenskem nosilcu zavarovanja, glede na določbe 177. čl. zakona nima več izbirne pravice in ne more uspešno uveljavljati enake pravice na podlagi iste pokojninske dobe še pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Pritožbeno sodišče še poudarja, da to velja seveda tudi za primer, ko zavarovanec uveljavlja pravico do sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine po sporazumu o socialni varnosti z drugo državo (v konkretnem primeru R Avstrijo), če je na podlagi istega pokojninskega obdobja (konkretno zavarovalne dobe, dopolnjene v R Sloveniji) že pridobil pravico do pokojnine v tretji državi (konkretno v BiH). Seveda se takšna razlaga nanaša na situacijo, ko med novo nastalima državama republik bivše SFRJ (med R Slovenijo in med R Bosno in Hercegovino) ni sklenjene mednarodne pogodbe, ki bi urejala seštevanje v obeh državah dopolnjene pokojninske dobe in posledično možnost priznavanja ter odmerjanja sorazmernih pokojninskih dajatev. Vse do sklenitve meddržavnega sporazuma med R Slovenijo in BiH je zato določbo 177. čl. ZPIZ-1 moč razlagati in uporabljati le tako, da je zavarovanec, ki mu je bila pokojninska oz. zavarovalna doba, dopolnjena v R Sloveniji, že upoštevana za izpolnitev pogojev za priznanje pravice do pokojnine v drugi državi (konkretno v BiH) in za odmero le-te, ali pa le za izpolnitev pogojev, z uveljavitvijo pravice do pokojnine v tej (drugi) državi, že opravil izbiro med pokojninami.

Vendar pa je ostalo v konkretni zadevi nerazčiščeno prav vprašanje, ali je nosilec zavarovanja v R Bosni in Hercegovini tožniku priznal starostno pokojnino tudi z upoštevanjem pokojninske dobe, dopolnjene v R Sloveniji. Prvostopenjsko sodišče v zadnjem odstavku obrazložitve sodbe v zvezi s 177. čl. zakona sicer navede, da ne gre za enaka obdobja, na podlagi katerih je tožnik pridobil pravico, vendar tega zaključka z ničemer ne obrazloži. Zato tega bistvenega razloga ni moč preskusiti in gre za kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami). Zgolj na podlagi obrazložitve odločbe tujega nosilca zavarovanja o skupni pokojninski dobi, št. 1810-1236/00-1 z dne 24.2.2000, ki je prevedena v slovenščino v toženčevem spisu, št. 4.130.795, zaradi katere je toženec v drugostopenjski odločbi z dne 19.1.2005 (priloga A/1 v spisu sodišča prve stopnje) zaključil, da je tuji nosilec zavarovanja tožniku ob priznanju pravice do starostne pokojnine v zavarovalno dobo štel tudi dobo, dopolnjeno v RS, pa brez poznavanja tujega prava ni mogoče sklepati, ali je za izpolnitev pogojev za priznano starostno pokojnino sploh bila potrebna slovenska pokojninska doba, niti z gotovostjo zaključiti, da je bila ta dejansko tudi upoštevana. Gre torej še za v celoti odprto vprašanje, ali bi bili lahko v konkretnem primeru pogoji za priznanje starostne pokojnine v R BiH na dan 10.7.1997, torej odkar je tuji nosilec zavarovanja tožniku, kot je razvidno iz odločbe z dne 24.2.2000 s pred tem izdano začasno odločbo, priznal pravico do starostne pokojnine, izpolnjeni že z dobo, dopolnjeno pri njem, ki je prav tako razvidna iz že navedene odločbe nosilca zavarovanja v BiH. Brez poznavanja tujega prava o predpisanih pogojih za pravico do starostne pokojnine in ali sploh ter kako ima R Bosna in Hercegovina urejeno vprašanje upoštevanja pokojninske dobe, dopolnjene v drugih republikah bivše SFRJ pred njenim razpadom za svoje državljane, torej ali jo morda ne izenačuje s pokojninsko dobo, dopolnjeno pri svojem nosilcu, ni mogoče preizkusiti že navedenega, sicer neobrazloženega, zaključka prvostopenjskega sodišča, niti obratnega zaključka toženca o vštetosti slovenske pokojninske dobe za izpolnitev pogojev do starostne pokojnine.

V ponovljenem postopku bo zato potrebno razčistiti dejansko stanje v nakazani smeri. Ugotoviti bo potrebno pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine pri nosilcu zavarovanja v R Bosni in Hercegovini. Nadalje pa, ali je bila tožniku z dnem 10.7.1997 starostna pokojnina dejansko priznana z upoštevanjem tudi v R Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe. V kolikor bi se izkazalo, da le na podlagi skupne pokojninske dobe v BiH, za katero je v že navedeni odločbi tujega nosilca zavarovanja navedeno, da znaša 12 let, tožnik po predpisih te države pravice ne bi mogel pridobiti, temveč jo je dejansko pridobil z upoštevanjem tudi slovenske pokojninske dobe, potem na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji, glede na 2. odst. v zvezi s 1. odst. 177. čl. ZPIZ-1, ne bo mogel uveljaviti pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine po Sporazumu o socialni varnosti med R Slovenijo in R Avstrijo.

Sodišče druge stopnje po 30. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) ne sme razveljaviti sodbe in zadeve vrniti v nov postopek prvostopenjskemu sodišču zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka, če je nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali s ponovljeno izvedbo dokazov oz. z izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. V obravnavanem primeru opisanih nepravilnosti ni mogoče popraviti le z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov, ker prvostopenjsko sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava že navedenih pravnorelevantnih dejstev sploh še ni ugotavljalo. Sodba pa ima, kot že obrazloženo, tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj nima razlogov o že navedenem odločilnem dejstvu. Tovrstnih nepravilnosti pa ni mogoče popraviti le z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo že izvedenih dokazov, saj prvostopenjsko sodišče še ni ugotavljalo bistvenih dejstev za presojo utemeljenosti zahtevka.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.