VDSS VDS Sodba Pdp 1340/97

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Tožniki nosijo sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnikov na ugotovitev obstoja terjatev tožnikov v višini odpravnine, ki pripada trajno presežnim delavcem. Ugotovilo pa je obstoj terjatev iz naslova odpravnine v zneskih kot izhajajo iz 2. točke izreka sodbe (gre za višino odpravnine kot bi šla delavcem ob upokojitvi) vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.10.1992 dalje do plačila, nasproti toženi stranki I., I. d.o.o. - v stečaju.

Ugotovilo je obstoj terjatve tožnika A. iz naslova zlate značke v višini 51.892,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.1.1992 dalje do plačila.

S sklepom pa je tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev terjatve tožnika A. iz naslova odpravnine v znesku 648.660,00 SIT oz. v podrejenem znesku 129.733,00 SIT zavrglo ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnikom stroške postopka v skupnem znesku 290.218,00 SIT, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujejo tožniki in smiselno uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj smatrajo, da bi sodišče moralo ugoditi njihovemu primarnemu zahtevku in jim priznati višino odpravnine v zvezi z delovno dobo, ki so jo imeli pri toženi stranki. Tožniki so bili nedvomno opredeljeni kot trajno preseženi delavci in jim v zvezi s tem gredo kot trajno presežnim delavcem tudi vse s tem povezane pravice. Ni prezreti, da nihče od tožnikov ni šel v pokoj, vsi so se prijavili na zavod za zaposlovanje kot trajno presežni delavci tožene stranke. Glede na takšno situacijo so nedvomno upravičeni tudi do polne odpravnine, oz.

do odpravnine, kot gre trajno presežnim delavcem ne glede na podpisane sklepe, s katerimi so se odpovedali odpravnini v višini polovice njihove plače v zadnjih treh mesecih, za vsako leto dela v podjetju. Zato predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da se ugodi primarnemu zahtevku, podrejeno pa zadevo vrne v ponovno presojo in odločanje sodišču prve stopnje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na obstoj absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka po 2. odst. 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava ter pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo ter, da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka. Sicer pa se pritožbene navedbe ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo in se pritožbeno sodišče v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na ostale pritožbene navedbe pa le še dodaja.

Ni sporno, da so bili tožniki opredeljeni kot trajno presežni delavci, prav tako ni sporno, da so še vedno vsi prijavljeni na zavodu za zaposlovanje kot trajno presežni delavci tožene stranke in da ni šel od tožnikov še nihče v pokoj. Glede na to, da ni še nihče od tožnikov šel v pokoj, ampak so prijavljeni na zavodu za zaposlovanje v posledici prenehanja delovnega razmerja kot trajno presežnim delavcem, seveda tožnikom ne bi šla niti odpravnina ob upokojitvi, torej odpravnina v višini kot jo je sodišče prve stopnje priznalo v ugotovitvenem izreku. Vendar upoštevajoč dejstvo, da so se tožniki in v.d. direktor sporazumeli za odpravnino v taki višini, kar ni v nasprotju z zakonom oz. kolektivnimi pogodbami in ker jim ta odpravnina ni bila izplačana, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo zahtevkom tožnikov na ugotovitev obstoja navedenih terjatev.

Utemeljeno pa je zavrnilo primarni zahtevek tožnikov, s katerim zahtevajo odpravnino v višini kot gre trajno presežnim delavcem. Kot izhaja iz dokončnih in pravnomočnih sklepov o prenehanju delovnega razmerja izdanih na podlagi 34. in 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), so tožniki soglašali z navedenimi pogoji prenehanja delovnega razmerja in so se tudi odpovedali odpravnini v višini polovice njihove plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela v podjetju, kar pomeni, da so se odpovedali pravici do odpravnine, ki pripada trajno presežnim delavcem po 36. f členu ZDR.

Odpravnina po 36. f členu ZDR ni neodtujljiva pravica delavca, zato se ji delavci lahko pravno veljavno odpovedo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so tožniki sami dali pobudo, da se jih opredeli za trajno presežne delavce in to z namenom, da bi se kasneje lahko predčasno upokojili še po stari zakonodaji, ki je bila glede pogojev za upokojevanje ugodnejša. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS št. 12/92) je v 259. členu določil, da so lahko zavarovanci, ki so do 31.3.1992 uživali pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti ali je z dokončnim sklepom podjetja oz. organizacije zaradi nujnih operativnih razlogov postalo njihovo delo trajno nepotrebno ali so ostali nezaposleni brez svoje krivde in jim je ob uveljavitvi tega zakona manjkalo največ 5 let starosti do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine ali največ eno leto pokojninske dobe do izpolnitve 40 let pokojninske dobe (moški) oz. 35 let pokojninske dobe (ženski), uveljavljali pravico do pokojnine po predpisih, ki so veljali do 31.3.1992, torej po prejšnji zakonodaji, ki je bila za upokojevanje ugodnejša. Če so se delavci odpovedali pravici do odpravnine pod tem pogojem, da bodo zaradi prehodne določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju upokojeni po ugodnejših predpisih in se je to tudi zgodilo, potem ne morejo uspešno uveljavljati izplačila odpravnine po 36. f členu ZDR pred sodiščem.

Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da so tožniki podpisali sklepe prostovoljno in da jih ni nihče silil v to, utemeljeno zaključilo, da v spornem primeru ni mogoče govoriti o napaki volje.

Tožniki so imeli možnost izbire med podpisom sklepa oz. nadaljevanja z delom in se soočati z nastalo situacijo pri delodajalcu, s tem pa bi seveda izgubili tudi bonitete, ki jih je dajala prehodna določba novega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Zato tožnikovi primarni zahtevki niso utemeljeni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. točka izreka).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 166. člena v zvezi s 154. členom ZPP.