VDSS VDS sodba Psp 86/98

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek, da se ji priznata pravici do invalidnine za telesno okvaro in do dodatka za pomoč in postrežbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova.

Glede na pritožbena izvajanja pa povdarja naslednje.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnica uživalka družinske pokojnine od 20.7.1983 dalje in da nima lastne pokojninske dobe, čemur tudi v pritožbi ne oporeka. Torej pri tožencu ni bila obvezno zavarovana v smislu 23. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92- 7/96), niti ni uživalka starostne ali invalidske pokojnine. Po navedeni določbi pa so med drugim tudi za telesno okvaro kot posledico bolezni ali poškodbe izven dela, še po prenehanju delovnega razmerja oz. lastnosti na podlagi katere so bile obvezno zavarovane, zavarovane samo osebe, ki so bile pri tožencu obvezno zavarovane za vse primere zavarovanja, pod pogojem, da ob nastanku telesne okvare izpolnjujejo pogoje pokojninske dobe za pridobitev pravic, ali pa osebe, ki so uživalci starostne ali invalidske pokojnine; ne pa torej družinske pokojnine. Ker tožnica torej ni bila pri tožencu zavarovana, niti ni uživalka starostne ali invalidske pokojnine, glede na citirano zakonsko določbo ne more pridobiti pravice do invalidnine za telesno okvaro, čeprav je bila pri njej 80% telesna okvara ugotovljena.

Pač pa imajo tudi uživalci družinske pokojnine pravico do dodatka za pomoč in postrežbo (146. člen zakona), vendar le v primeru, da so pri njih podana stanja iz 1. ali pa iz 2. odst. 148. člena zakona.

Tožnica niti v pritožbi ne zatrjuje, da bi bilo pri njej podano stanje nezmožnosti opravljanja vseh osnovnih življenjskih potreb, naštetih v 1. odst. 148. člena, niti večine potreb iz 1. odst. 148. člena, kar določa 2. odst. 148. člena zakona. V postopku pred sodiščem je le-to pribavilo dodatno mnenje Invalidske komisije II.

stopnje z dne 16.3.1998, ki je poleg proučitve medicinske dokumentacije pregledala tudi tožnico osebno in ugotovila, da lahko še samostojno hodi, se sama oblači, slači ter obuje, pa tudi telesne potrebe opravlja brez tuje pomoči in le-to potrebuje le pri hranjenju zaradi nevarnosti, da bi se ji hrana zaletela. Ob opisanem tudi pritožbeno sodišče ne najde razloga za dvom v pravilnost ugotovitve prvostopenjskega sodišča, enako pred tem toženca, da tožnica lahko večino osnovnih življenjskih potreb opravlja še samostojno, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji iz 148. člena Zakona za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb.

Pritožba poudarja predvsem napake, do katerih naj bi prišlo pri zdravljenju, kar pa glede na že navedene zakonske določbe za presojo zadeve ne more biti pravno relevantno. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno pojasnilo, da za presojo teh napak ni pristojno. Pristojno je odločati samo v sporih, določenih v 5. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94); konkretno presojati zakonitost prvostopenjske odločbe toženca z dne 8.8.1996 in drugostopenjske - dokončne odločbe toženca z dne 3.3.1997, zoper katero je tožnica vložila tožbo in kar je prvostopenjsko sodišče tudi opravilo.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.