VDSS VDS sklep Pdp 410/99

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek predlagatelja na ugotovitev, da je nasprotni udeleženec kršil svojo obveznost do zagotovitve sredstev, namenjenih za vrednotenje delovne uspešnosti delavcev Ministrstva A., kot izhajajo iz člena 59/1 in 60/4 Zakona o delavcih v državnih organih, saj teh sredstev v letih 1991, 1992 in 1993 ni zagotovil, prav tako pa takšnih sredstev ni zagotavljal tudi do 23.4.1994 ter je udeleženec takšna sredstva dolžan zagotoviti, vse v 30 dneh pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje predlagatelj zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je povsem mogoče nesporno ugotoviti, da je IS Skupščine Republike Slovenije (v nadaljevanju IS RS) s svojim prvotnim sklepom iz leta 1990 zagotovil delavcem Ministrstva A. dodatna sredstva v višini 15% zaradi posebnih pogojev dela. To ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Ta sredstva so bila torej zagotovljena zaradi posebnih pogojev dela in ne za nagrajevanje delovne uspešnosti. Razlogi za ta sklep IS RS iz leta 1990 so bili, ker so delavci Ministrstva A.

dejansko delali v posebnih pogojih dela zaradi novo nastale meje z Republiko Hrvaško. Poleg tega je prišlo do takšnega sklepa tudi zaradi nezadovoljstva delavcev Ministrstva A., ki so tak sklep dosegli tudi s sredstvi sindikalnega boja. Razlogi za dodelitev sredstev zaradi posebnih pogojev dela se niso spremenili tudi v naslednjih letih 1991, 1992 in 1993 in zato ni bilo nikakršnih razlogov za spremembo namembnosti teh sredstev. Ne glede na to, kako je mogoče razlagati dvoumno zapisan sklep, sprejet na 51. seji IS RS dne 10.1.1991, pa na rešitev predlagateljevega zahtevka na ugotovitev, da nasprotni udeleženec ni zagotavljal sredstva, namenjena za vrednotenje delovne uspešnosti, razlaga tega sklepa ni pomembna. Namreč sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati, ali je nasprotni udeleženec po sprejetju sklepa z dne 10.1.1991 dejansko zagotavljal sredstva, namenjena za vrednotenje delovne uspešnosti pooblaščenih uradnih oseb Ministrstva A. ali ne. Prav dejstvo, da se po sprejetju sklepa z dne 10.1.1991 ni prav nič spremenilo pri dodeljevanju sredstev v primerjavi z letom 1990 dokazuje, da je nasprotni udeleženec še naprej zagotavljal sredstva za delovno uspešnost v višini 12,6% samo za nepooblaščene delavce, v povsem drugem deležu (15%) in iz povsem drugega finančnega vira pa so bila še naprej zagotovljena sredstva za izjemne pogoje, v katerih so še naprej delali pooblaščeni delavci navedenega ministrstva. Sodišče prve stopnje se torej ni ukvarjalo z nespornimi ugotovitvami, da je predlagatelj prejemal še naprej povsem drug delež za nepooblaščene delavce, predvsem pa druga sredstva in v drugem deležu pa za pooblaščene delavce .

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolnoma ugotovilo dejansko stanje, pravilno in v celoti ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ni ugotovilo pritožbeno sodišče bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90), na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, v njo tudi ne dvomi, soglaša pa tudi s pravnimi stališči sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilne zaključke in pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je udeleženec zagotavljal sredstva za delovno uspešnost tudi za pooblaščene uradne osebe Ministrstva A., zato soglaša pritožbeno sodišče s stališčem sodišča prve stopnje, da je potrebno sredstva v višini 15% mase plač teh delavcev obravnavati po uveljavitvi sklepa IS RS z dne 10.1.1991 kot dodatek za delovno uspešnost in ne kot dodatek za izjemne pogoje dela. Namreč IS RS je bil na podlagi 4. odst. 60. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Ur.l. RS št. 15/90, 5/91, 18/91, 22-1 in 4/93) pooblaščen za določitev obsega sredstev, ki se namenijo za vrednotenje delovne uspešnosti. To je storil s sklepom z dne 10.1.1991. Tega dne je sklenil, da se sredstva za delovno uspešnost funkcionarjev in delavcev določijo v enakem deležu in sicer 10% (razen za Republiški sekretariat A., ki zadrži 15% sredstev za osebne dohodke).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo odločilno dejstvo, da je udeleženec zagotavljal sredstva za delovno uspešnost tudi za pooblaščene uradne osebe Ministrstva A., saj je sredstva v višini 15% mase plač teh delavcev po uveljavitvi sklepa Izvršnega sveta z dne 10.1.1991 potrebno obravnavati kot dodatek za delovno uspešnost in ne kot dodatek za izjemne pogoje dela, kot to nasprotno trdi pritožba, ni pa odločilnega pomena, iz katerih finančnih virov se ta sredstva za te namene nakazujejo, zato je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita ter pritožbene navedbe predlagatelja neutemeljene in niso odločilnega pomena za izdajo pravilne in zakonite sodne odločbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo predlagatelja zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka te sodbe.

Določbe ZPP je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določilom 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/94-I).