VDSS VDS sodba in sklep Pdp 89/2007

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka (stroškovni del) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 127,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, vse v roku osem dni pod izvršbo.
V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 287,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.12.2007 dalje do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo.
Revizija se ne dopusti.

Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave toženi stranki naložilo, da plača tožniku znesek 44.180,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer znesek 7.690,00 SIT od 29.9.2003, znesek 7.690,00 SIT od 29.9.2003, znesek 9.600,00 SIT od 1.1.2004, znesek 9.600,00 SIT od 1.1.2005 in znesek 9.600,00 SIT od 1.1.2006 (1. točka izreka), kar zahteva tožeča stranka več, pa zavrnilo (2. točka izreka). Nadalje je tožeči stranki naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 13.464,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo na podlagi pripoznave se pritožuje tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge skladno z določilom 338. člena ZPP, to je pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne ponovno v odločanje prvostopnemu sodišču, podredno pa, da opravi glavno obravnavo, izvede dokazni postopek ter tožbenemu zahtevku v celoti skupaj s stroškovnim delom ugodi. V pritožbi navaja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo pripoznala tožbeni zahtevek v višini 44.180,00 SIT, podala pa je ugovor zastaranja v akcesornem delu. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena ZPP, ker so razlogi v odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi nejasni, v nasprotju sami s seboj ter obstoji nasprotje med tem kar navaja v sami sodbi in med samimi listinami. Meni, da sodišče sploh ni imelo pogojev za izdajo sodbe na podlagi pripoznave, ker je tožena stranka pripoznala le del tožbenega zahtevka, podala pa je ugovor zastaranja v obrestnem delu. Kar tožena stranka ni v celoti pripoznala tožbenega zahtevka, na zastaranje pa namreč sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le na ugovor pravdne stranke, to pomeni, da ni podana pripoznava za celotni tožbeni zahtevek. Pritožuje pa se tudi zoper stroškovni del in meni, da ne gre za pripoznavo zahtevka v celoti, ker je bil podan ugovor zastaranja, zaradi česar ni mogoče uporabiti določila 157. člena ZPP, na podlagi katerega je bila tožeča stranka dolžna povrniti stroške postopka toženi stranki. Zmotno pa je sodišče tudi ugotovilo dejansko stanje v delu, ko iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožeča stranka ni upoštevala določbo 14. člena Zakona o Državnem pravobranilstvu, ker je v povsem identičnem sporu pred naslovnim sodiščem pod opr. št. Pd 135/2005 sodišče zavzelo stališče, da lahko delavec terjatev iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. V konkretnem primeru namreč ne gre za nobeno procesno predpostavko za sodno varstvo in zato lahko sodišče neposredno vtožuje denarno terjatev pred delovnim sodiščem. Sicer pa je tožnik že predhodno dne 28.4.2006 pozval toženo stranko na izplačilo nadomestila za čiščenje uniforme, vendar tožena stranka pozivu ni sledila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave v mejah dovoljenih pritožbenih razlogov glede na določbo 3. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in materialnega prava, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena ZPP. Pri preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter da je o zahtevku o glavni stvari pravilno odločilo. Zmotno pa je uporabilo določbe ZPP pri odločanju o stroških postopka.

Sodišče prve stopnje je na podlagi pripoznave tožbenega zahtevka, ki jo je podala tožena stranka v vlogi z dne 2.11.2006, v kateri je pripoznala 1. točko tožbenega zahtevka, brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je temu tožbenemu zahtevku ugodilo (1. odstavek 316. člena ZPP). Ugovor zastaranja tožene stranke za obresti v obdobju več kot treh let pred vložitvijo tožbe, je sodišče upoštevalo in na tej podlagi tudi izdalo predmetno sodbo. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo z dne 2.11.2006 pripoznala glavnico tožbenega zahtevka v višini 44.180,00 SIT in podala ugovor zastaranja v akcesornem delu za obdobje pred več kot tremi leti. Prvostopno sodišče je pravilno in skladno s 1. odstavkom 316. člena ZPP izdalo sodbo na podlagi pripoznave in ugotovilo, da ne gre za zahtevek, s katerimi stranke ne morejo razpolagati. Po določbi 1. odstavka 347. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001) "terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja". Sodišče je pravilno upoštevalo tudi delni ugovor zastaranja obresti in je obresti na zneske v letu 2002 in v letu 2003, glede na datum vložitve tožbe in glede na triletni zastaralni rok, ki ga določa 1. odstavek 347. člena OZ, zavrnilo. Tako je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo ugotovitev, da je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek in ugovarjala edinole zastaranju obresti tri leta pred vložitvijo tožbe, pri čemer je iz izreka sodbe to jasno razvidno, ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka.

Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke v delu, ki odloča o pravdnih stroških (3. točka izreka). Sodišče prve stopnje je naložilo tožniku, da povrne toženi stranki priglašene pravdne stroške na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek, še preden se je spustila v obravnavanje, ker tožnik ni upošteval določbe 1. odstavka 14. člena Zakona o Državnem pravobranilstvu (ZDPra - Ur. l. RS, št. 20/97 in naslednji), da mora predlagati predhodno rešitev Državnemu pravobranilstvu in tako tožene stranke ni pozval k plačilu vtoževanega zneska.

Pritožbeno sodišče ne soglaša z gornjo ugotovitvijo sodišča prve stopnje. Delavec lahko zahteva neposredno varstvo pravic pri pristojnem sodišču, ko gre za pravico do denarne terjatve iz delovnega razmerja v skladu z določilom 4. odstavka 204. člena Zakona delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002). Poleg tega tudi določba 14. člena ZDPra ni procesna predpostavka za vložitev tožbe proti Republiki Sloveniji, kar je že ugotovilo in takšno pravno stališče zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Tožena stranka je dala povod za tožbo, ker je tožnik na podlagi njenega ravnanja pred pravdo sklepal, da bo za varstvo njegovih interesov potrebna vložitev tožbe (toženo stranko je pozval že z dopisom z dne 28.4.2006), zato niso izpolnjeni pogoji za uporabo 157. člena ZPP. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in odločitev o pravdnih stroških spremenilo tako, da je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo v stroškovnem delu, je moralo v skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP ponovno odločati o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožniku je ob upoštevanju prijavljenih stroškov ter odvetniške tarife (OT - Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji) priznalo 100 točk za vloženo tožbo 2 % materialne stroške in 20 % DDV, kar ob vrednosti odvetniške tarife 0,459 EUR znaša 56,18 EUR. Prav tako pa je sodišče priznalo nastale stroške sodne takse za tožbo v višini 47,58 EUR in sodbo na podlagi pripoznave v višini 23,79 EUR.

Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Tožnik je upravičen do povrnitve 125 odvetniških točk za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV. Upoštevaje vrednost odvetniške točke in nastalih stroškov sodne takse za pritožbe (134,87 EUR), je dolžna tožena stranka plačati tožniku 287,87 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku osem dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ker vsota glavničnih terjatev ne dosega revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno skladno z določbo 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in določbo 32. člena citiranega zakona odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi tega je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.