VDSS VDS sodba Psp 234/2006

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno (2. in 3. tč. izreka) spremeni tako, da se glasi:
"Odpravi se odločba toženca št. XXXXXX-XXXX-XXX z dne 23.1.2004, odločba toženca z isto št. z dne 9.1.2004 pa se odpravi glede datuma zaključka začasne nezmožnosti za delo tako, da je začasna nezmožnost za delo trajala do 4.2.2004."
V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče je razsodilo:

" 1. Tožbenemu zahtevku tožnika Z.D., da se odpravi dokončna odločba tožene stranke Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije št. XXXXXX-XXXX-XXX z dne 23.1.2004 ter da se ugotovi, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo tudi od 17.1.2004 do 4.2.2004, se ugodi.

2Odpravita se odločbi tožene stranke št. XXXXXX-XXXX-XXX z dne 23.1.2004 in št. XXXXXX-XXXX-XXX z dne 9.1.2004.

3Ugotovi se, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo za polni delovni čas od 9.12.2003 do 4.2.2004 zaradi bolezni."

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe; v obrazložitvi je navedena začasna nezmožnost za delo od 17.1.2004 do 4.2.2004, v izreku pa od 9.12.2003 do 4.2.2004. Na podlagi odločbe imenovanega zdravnika z dne 9.1.2004 je bila tožniku že priznana začasna nezmožnost za delo od 9.12.2004 do 16.1.2004, zato je lahko predmet spora le obdobje od 17.1.2004 do 4.2.2004. Sodišče bi zato moralo odpraviti le dokončno odločbo, prvostopenjsko pa le glede datuma zaključka začasne nezmožnosti in ugotoviti, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo od 17.1.2004 do 4.2.2004. Z opisanim postopanjem je sodišče bistveno kršilo določbe postopka. Tudi dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče se je oprlo predvsem na izvedensko mnenje prim. dr. D.Ž., ki pa temelji na izvidih in pregledih, izdanih in opravljenih po izdaji dokončne odločbe, ki pa za zakonitost in pravilnost dokončne odločbe ne morejo biti relevantni. Imenovani zdravnik in zdravstvena komisija sta v času odločanja razpolagala le z izvidom lečečega psihiatra z dne 9.12.2003, ki pa ni ugotovil globlje psihopatologije. Upoštevana so bile tudi omejitve iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZPIZ).

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob pravilno in dovolj popolno ugotovljenem dejanskem stanju v nadalje obrazloženem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Določb postopka, na katere opozarja pritožba, in tistih, na katere se pazi že po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), ni kršilo. Sodbo je obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi - z izjemo dela, v katerem je sodbo spremenilo - strinja in jih zato ne ponavlja. Glede pritožbenih izvajanj pa dodaja naslednje.

Pravna podlaga je v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS št. 9/92 s spremembami; v nadaljevanju: ZZVZZ) in v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS št. 79/94 s spremembami; v nadaljevanju: Pravila). Osebni zdravnik, imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija - v socialnem sporu o pravilnosti in zakonitosti dokončne in z njo v zvezi prvostopenjske odločbe pa seveda tudi sodišče - opredeli začasno zadržanost od dela z datumom njenega začetka in zaključka (233. čl. Pravil). Citirana določba predstavlja pravno podlago za pravilno odločitev v zadevi. Napačna uporaba materialnega prava pa ni podana le v primeru, da sodišče določb materialnega prava ni uporabilo, temveč tudi, če jih ni uporabilo pravilno (341. čl. ZPP). Glede na povedano je /ne/pravilna opredelitev začetka in zaključka začasne nezmožnosti za delo rezultat pravilne (oziroma nepravilne) uporabe materialnega prava - določbe 233. čl. Pravil. Čeprav nepravilna uporaba materialnega prava lahko povzroči v pritožbi zatrjevana nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodne odločbe oziroma celo odločitev preko zahtevka (t.j. glede obdobja, ki sploh ni sporno), pa to same narave kršitve - ki je v zmotni uporabi prava, ne pa v bistveni kršitvi določb postopka - ne spremeni.

Za zatrjevano bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP gre namreč le v primeru, ko nasprotje med izrekom in obrazložitvijo - kar zatrjuje toženec - povzroči, da sodbe ni mogoče preizkusiti glede pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja ter glede pravilne uporabe materialnega prava.