VDSS VDS sklep Pdp 444/2005

Pritožbi se ugodi in se zamudna sodba v izpodbijanem delu v 3.
tč. izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču
prve stopnje v novo sojenje.
Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da

je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15.10.2004, ki jo je izdala

tožena stranka, po kateri je tožniku prenehalo delovno razmerje

dne 16.10.2004, nezakonita in brez pravnega učinka (1. tč.

izreka), zaradi česar je tožena stranka dolžna tožnika pozvati

nazaj na delo, mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega

razmerja od dne 16.10.2004 dalje vzpostaviti delovno razmerje ter

mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico, vse v 8-ih dneh, da

ne bo izvršbe (2. tč. izreka), zavrnilo pa zahtevek, da je tožena

stranka dolžna tožniku obračunati bruto nadomestilo plače v

višini 117.500,00 SIT, odvesti pripadajoče davke in prispevke ter

tožniku izplačati neto znesek 77.309,00 SIT za vsak mesec

nezakonitega prenehanja ter druge prejemke iz delovnega razmerja,

vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti neto zneska

plače od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v 8-ih dneh (3. tč.

izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu

odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške

postopka v znesku 36.960,00 SIT v roku 8-dni, v primeru zamude pa

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 23.2.2005 dalje do plačila

(4. tč. izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo v delu zavrnitve zahtevka in

odločitve o stroških postopka (v 3. in 4. tč. izreka) iz vseh

pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o

pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v

skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih

(ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/04) uporablja tudi v postopkih pred

delovnimi in socialnimi sodišči. Navaja, da je sodišče prve

stopnje zmotno odločilo o zamudni sodbi v skladu z določbo 318.

čl. ZPP iz razloga, ker je tožba v obsegu dajatvenih zahtevkov

nesklepčna. Če je sodišče menilo, da zahtevek ni sklepčen, bi mu

moralo kot tožeči stranki v skladu z določbo 39. čl. ZDSS-1

določiti rok za odpravo nesklepčnosti. Poleg tega je odločitev o

zavrnitvi zahtevka za plačilo plače v nasprotju z ugotovitvijo o

nezakonitosti odpovedi pogodbe ter z določitvijo, da mu mora

tožena stranka od dne 16.10.2004 dalje vzpostaviti delovno

razmerje ter mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo. Poleg

tega navaja, da predstavlja zahtevani znesek minimalno višino

mesečne plače. V skladu z določbo 7. odst. 137. čl. ZDR pripada

delavcu, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca,

nadomestilo plače najmanj v višini minimalne plače. Takšen

zahtevek je v tožbi tudi postavil. Zato predlaga, da pritožbeno

sodišče spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti

ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo nastale pritožbene

stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče izpodbijanega dela sodbe zaradi uveljavljenega

pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja ni preizkušalo, ker se zamudna sodba v skladu z določbo 2.

odst. 338. čl. ZPP iz navedenega razloga ne more izpodbijati.

Zato je preizkušalo sodbo samo iz razloga bistvenih kršitev

določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Po takšnem

preizkusu izpodbijanega dela sodbe je ugotovilo, da jo je sodišče

prve stopnje izdalo v nasprotju s postopkovnimi predpisi.

Sodišče prve stopnje je v sporu ugotovilo nezakonitost redne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 15.10.2004 (pravilno

je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je bila ta podana na

podlagi določb 110. in 111. čl. ZDR) ter v tej posledici naložilo

toženi stranki, da pozove tožnika nazaj na delo in mu za čas od

dne 16.10.2004 dalje vzpostavi delovno razmerje in vpiše v

delovno knjižico delovno dobo. Tako sprejeta prvostopenjska sodba

(1. in 2. tč. izreka) je postala pravnomočna, saj se tako tožnik

kot tožena stranka zoper njo nista pritožila. Vendar tožnik, ki

se je v sporu edini pritožil, utemeljeno izpodbija sodbo v njenem

zavrnilnem delu ter zaradi odločitve o stroških. Pritožbeno

sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu

ne strinja, saj je izdalo sodbo v nasprotju s postopkovnimi

pravili, kar predstavlja bistveno kršitev iz določbe 7. tč. 2.

odst. 339. čl. ZPP, kar utemeljuje z naslednjimi pravnimi

razlogi.

Izdaja zamudne sodbe temelji na domnevi, da tožena stranka zaradi

svoje pasivnosti, ker ne poda odgovora na tožbo oz. ga vloži po

izteku predpisanega roka (1. odst. 318. čl. ZPP), priznava

dejanske tožbene navedbe. Zato izreče sodišče takšno sodbo brez

tega, da bi izvedlo dokazni postopek. V tej zvezi zgolj preizkusi

ali zatrjevana dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je

predložil tožnik ali s splošno znanimi dejstvi. Izdaja zamudne

sodbe je torej dopustna v primeru, če so navedena dejstva v tožbi

takšne narave, iz katerih izhaja sklepčnost zahtevka.

Z določbo 318. čl. ZPP so opredeljena splošna pravila za izdajo

zamudne sodbe v primeru, če tožena stranka ob izpolnitvi

predpisanih pogojev ne odgovori na tožbo v roku iz določbe 277.

čl. ZPP. V takšnem primeru sodišče ugodi tožbenemu zahtevku (1.

odst. 318. čl. ZPP). V primeru ugotovitve, da iz dejstev, ki so

navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost zahtevka, izda sodišče

sodbo s katero tožbeni zahtevek zavrne (3. odst. 318. čl. ZPP).

Vendar je ZDSS-1 v 1. odst. 39. čl. predpisal dodatno pravilo, ki

določa ravnanje sodišča v delovnem sporu v situaciji, ko tožena

stranka ne odgovori na tožbo in ob ugotovitvi sodišča, da tožba

ni sklepčna. V takšnem primeru določi sodišče s sklepom delavcu

kot tožeči stranki rok za odpravo nesklepčnosti tožbe in ga

hkrati opozori na pravne posledice, če tožba v roku ne bo

ustrezno popravljena.

Iz obrazložitve izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe izhaja

ugotovitev sodišča, da tožnikov zahtevek za plačilo zahtevanega

nadomestila plače ni sklepčen, ker ga tožnik v tožbi ni z ničemer

pojasnil. Poleg tega tudi iz priloženih dokaznih listin ni

razvidno, da bi mu morala tožena stranka plačevati najmanj

zahtevano višino plače. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča

sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ob tako ugotovljenih

dejstvih ni imelo pravne podlage za izdajo izpodbijane zamudne

sodbe, saj bi pravilno moralo postopati po določbi 1. odst. 39.

čl. ZDSS-1 in tožniku določiti rok za odpravo nesklepčnosti tožbe

ter ga opozoriti na pravne posledice, če tožba v roku ne bo

ustrezno popravljena. Ker sodišče prve stopnje v sporu tako ni

ravnalo, je v zvezi z izdajo takšne sodbe storilo bistveno

postopkovno kršitev iz določbe 7. tč. 1. odst. 339. čl. ZPP.

Zato je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu razveljavilo sodbo

ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. čl.

ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku obravnavati

zadevo v skladu z ugotovljenimi pravnimi razlogi iz tega sklepa.

Odločitev o pritožbenih stroških ima podlago v določbi 3. odst.

165čl. ZPP.