VDSS VDS sodba in sklep Pdp 706/98

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. tč.
izreka sodbe razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (1., 2., 4. tč. izreka sodbe) potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu izdalo delno sodbo in sklep, s katerima je v tč. 1 izreka sodbe ugotovilo obstoj terjatve tožnikov D. J. I., A. K., R. K., Z. P., B. M. in L. J. iz naslova razlike med izplačano in pripadajočo plačo za meseca marec in april 1992 v neto zneskih z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13. mesecu za pretekli mesec po predhodno obračunanih in odvedenih davkih in prispevkih iz bruto zneskov razvidnih iz izreka sodbe. Pod tč. 2 izreka je ugotovilo obstoj terjatev tožnikov D. J. I., Z. P., L. J. in J. H. iz naslova razlike med izplačanimi in pripadajočimi nadomestili plače za čas čakanja na delo v neto zneskih z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 13. v mesecu za pretekli mesec po predhodno obračunanih in odvedenih davkih in prispevkih od bruto zneskov razvidnih iz izreka sodbe. Pod tč. 3 izreka sodbe je ugotovilo obstoj terjatev tožnikov I. B., J. H., D. J. I., L. J., M.

J., S. J., A. K., I. K., R. K., F. K., R. K., L. K., I. K., J. L., P.

R., M. S., I. G., J. P., D. M., M. M., Z. P., Č. R., S. S., B. M. in D. M. iz naslova regresa za letni dopust za leti 1992 in 1993 in obstoj terjatev tožnikov M. G. in Z. Š. iz naslova regresa za letni dopust za leto 1992 v neto zneskih z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8. v vtoževanem letu dalje za tekoče leto, po predhodno obračunanih in odvedenih dajatvah ob bruto zneskov razvidnih iz izreka sodbe. Pod tč. 4 izreka sodbe je ugotovilo obstoj terjatve tožnika Z. P. iz naslova odpravnine ob upokojitvi v neto znesku z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.8.1993 dalje do plačila po predhodno obračunanih in odvedenih dajatvah od bruto zneska 156.570,00 SIT. Zahtevke tožnikov D. J. I., M. J., S. J., A. K., I. K., R. K., D. M., M. M., Č. R. in S. S. za izplačilo odškodnine za neizkoriščeni letni dopust, je kot neutemeljen zavrnilo (5. tč. izreka sodbe). S sklepom pa je pod tč. 1 in 2 ustavilo postopek zaradi delnega umika tožbe, pod tč. 3 pa je sklenilo, da se odločitev o delu tožbenega zahtevka za izplačilo razlike v plači za obdobje od aprila 1991 do vključno februarja 1992, za izplačilo razlike nadomestila za čas bolniškega staleža za mesec november 1994, in za izplačilo regresa za letni dopust za leto 1991 in o stroških postopka pridrži za končno sodbo.

Tožena stranka je v odprtem pritožbenem roku vložila pritožbo zoper delno sodbo zaradi zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in jo v celoti izpodbija ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano delno sodbo razveljavi. Pritožba posebej uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in očita sodišču prve stopnje, da ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič, zaradi česar je preuranjeno odločilo o zadevi. Glede ugotovljene terjatve iz naslova razlik plač za meseca marec in april 1992 tožena stranka povdarja, da za to obdobje delavci niso imeli podpisanih kolektivnih pogodb in so se plače obračunavale na podlagi vrednosti točke za vsak mesec posebej na predlog direktorja, ki ga je obravnaval organ upravljanja. Tako so se plače obračunavale v skladu z določili veljavnih aktov in sklepov organov upravljanja podjetja.

Glede odločitve v tč. 2 izpodbijane delne sodbe, ko je sodišče ugotovilo obstoj terjatve iz naslova razlike med izplačanimi in pripadajočimi nadomestili plače za čas čakanja na delo, tožena stranka navaja, da je nadomestila obračunavala v skladu z veljavnimi akti podjetja in sklepom organa uporavljanja.

Glede ugotovitve obstoja terjatve iz naslova regresa za letni dopust za leti 1992 in 1993 tožena stranka povdarja, da je predložila dokaze o plačilu regresa, z obrazložitvijo, da v primeru, če ti dokazi za sodišče niso zadostni, v zvezi z njimi izvede še dokaze z zaslišanjem prič, ki bi te dokaze potrdile. Sodišče tega dokaznega predloga ni sprejelo. Tožena stranka meni, da bi sodišče moralo izvesti dokaz s predlaganimi pričami in na podlagi njihovega pričanja ugotoviti ali obstoji navedena terjatev.

V zvezi z vtoževanim zahtevkom za izplačilo odpravnine ob upokojitvi pa tožena stranka navaja, da je bil s tožnikom dosežen dogovor, da se vtoževani znesek odpravnine kompenzira z obveznostmi, ki jih je tožnik dolgoval podjetju.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90), ki se uporablja v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči na podlagi določbe 1. odst. 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št.

19/94) in v času sojenja na pritožbeni stopnji na podlagi določbe 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99).

Prvi odstavek navedenega člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje v tistem delu, glede katerega stranka ni zmagala v sporu. Na podlagi navedene določbe je pritožbeno sodišče preizkusilo delno sodbo sodišča prve stopnje v 1., 2., 3. in 4. tč.

izreka sodbe. Preizkus je opravilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in pri tem pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje glede zahtevkov tožnikov iz naslova razlike med izplačano in pripadajočo plačo za meseca marec in april 1992, iz naslova razlike med izplačanimi in pripadajočimi nadomestili plače za čas čakanja na delo in iz naslova odpravnine ob upokojitvi in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje pa ni popolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi s plačili regresa za letni dopust za leti 1992 in 1993. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z veljavnostjo Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS, št.

12/91), ki se je v spornem obdobju uporabljala tudi za toženo stranko, kljub temu, da ta posebej k njej ni pristopila. Iz 2. člena navedene pogodbe namreč izhaja, da ta kolektivna pogodba velja za vsa podjetja, ki so člani GZS Strokovnega združenja za črno in barvasto metalurgijo in livarne, Strokovnega združenja za elektroindustrijo in Strokovnega združenja za kovinsko industrijo ter tudi za podjetja, niso člani navedenih treh strokovnih združenj, so pa registrirana v okviru dejavnosti 0113-0117 in v tistih podjetjih, katerih dejavnost sicer ne spada v dejavnost 0113-0117, so pa organizirana v okviru poslovnih sistemov, katerih pretežna dejavnost spada v navedena strokovna združenja. Glede na navedeno določbo je torej Kolektivna pogodba za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije v spornem obdobju veljala tudi za toženo stranko, ne glede na njeno voljo in ne glede na obstoj ali neobstoj pogodb o zaposlitvi. Tretji člen pogodbe je namreč določal veljavnost pogodbe od 1.4.1991 dalje. Zato po uveljavitvi navedene kolektivne pogodbe tožena stranka ni imela več pravne podlage, da ureja način izplačevanja plač drugače, kot to določa navedena kolektivna pogodba.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije pri odločanju o zahtevkih tožnikov v zvezi z izplačilom razlik plače za meseca marec in april 1992 ter razlike nadomestila plače za obdobje od maja 1992 do decembra 1993. Glede na navedeno je torej pritožba tožene stranke v zvezi s 1. in 2. tč. izreka delne sodbe sodišča prve stopnje neutemeljena.

Tožnik Z. P. je v tem individualnem delovnem sporu zahteval ugotovitev obstoja terjatve iz naslova odpravnine ob upokojitvi.

Sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku ugodilo, potem ko je ugotovilo, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi upokojitve in da mu na podlagi 1. odst. 71. člena Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije pripada odpravnina ob upokojitvi. Tožena stranka sedaj v pritožbi uveljavlja, da se je s tožnikom sporazumela, da se vtoževani znesek odpravnine kompenzira z obveznostmi, ki jih je tožnik dolgoval podjetju. Za te svoje navedbe tožena stranka ne predlaga nobenih dokazov. Tudi iz sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, ki sta ga stranki sklenili dne 12.7.1993 tak dogovor ne izhaja. Tako stališče je zavzelo tudi sodišče prve stopnje pri odločanju o navedenem zahtevku, kar je tudi ustrezno obrazložilo.

Pri tem je tožni stranki tudi pojasnilo, da izplačilo odpravnine ob upokojitvi ni mogoče pogojevati s povrnitvijo nastalih obveznosti tožnika, saj bi tožena stranka morala v zvezi z eventualnimi obveznostmi tožnika izvesti predpisan postopek. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke tudi v tem delu.

Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z izplačilom regresa za letni dopust za leti 1992 in 1993, ker ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče M. M., delavke tožene stranke, ki je opravljala dela referenta za obračun OD. Iz listin predloženih v spisu namreč izhaja, da je tožena stranka svojim delavcem v letih 1992 in 1993 izplačevala tudi vrednostne bone. V zvezi s tem je v spis vložila tudi podatke o nakupu vrednostnih bonov. Sodišče prve stopnje pa se je postavilo na stališče, da je Agencija Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje ugotovila, da v letu 1992 regres ni bil obračunan in niso bile plačane ustrezne dajatve.

Navedena ugotovitev pa ne dokazuje, da tožena stranka tožnikom ni izplačala regresa za letni dopust v vrednostnih bonih, temveč le dejstvo, da izplačilo regresa za letni dopust ni bilo prikazano v poslovnih knjigah tožene stranke, kot plačilo regresa za letni dopust in niso bili odvedeni davki. V kolikor se bo v ponovljenem postopku izkazalo, da je tožena stranka tožnikom izplačala regres za letni dopust v vrednostnih bonih, obstaja le še dolžnost tožene stranke, da odvede predpisane davke. Sodišče prve stopnje zaradi napačne ocene poročila Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Zato bo moralo v ponovljenem postopku izvesti dokaz z zaslišanjem predlagane priče, ki bo pojasnila, v kakšnih zneskih in za kakšen namen so pri toženi stranki izplačali vrednostne bone v letih 1992 in 1993. Šele po razjasnitvi navedenega vprašanja bo sodišče prve stopnje lahko o zahtevku tožnikov iz naslova regresa za letni dopust za leti 1992 in 1993 ponovno odločilo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo, razveljavilo delno sodbo sodišča prve stopnje v 3. tč.

izreka delne sodbe, in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo lahko po dopolnjenem dokaznem postopku o tem delu zahtevka ponovno odločilo, v preostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje.