VSC sodba PRp 133/2006

Ob reševanju pritožbe obd. M. V. se izpodbijana sodba o prekršku spremeni po uradni dolžnosti tako, da izrek v celoti poslej glasi:
"Obd. M. V. je odgovorna
za prekršek po VII. odst. 46. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa-1, ki ga je storila s tem, da je v križišču zavijala levo, pri tem pa ni pustila mimo vozila, ki je pripeljalo iz nasprotne smeri in je v križišču vozilo naravnost, s tem, da je dne 24.2.2005 ob 21.05 uri vozila osebni avtomobil reg. št. CE ...po Š. c. v naselju V. v smeri proti križišču za G. c. iz smeri S. G. in pričela zavijati levo proti G. c., čeprav je iz nasprotne smeri v križišče pripeljala voznica osebnega avtomobila zmanke B. ..., reg. št. ..., Z. J., ki je peljala naravnost v smeri proti S. G., zato je obdolženka s prednjim levim delom vozila trčila v levo bočno stran vozila J. ter se ji na podlagi VII. odst. 46. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa-1
izreče
globa 50.000,00 (petdeset tisoč tolarjev ) SIT in 4 (štiri) kazenske točke za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije.
Obdolženka mora plačati izrečeno globo v roku 30 dni po prejemu te sodbe. V primeru neplačila se bo globa izterjala tako, da se bo obdolženki določil uklonilni zapor, ki traja, dokler obdolženka ne plača globe, vendar najdlje 30 dni. Z izvršitvijo uklonilnega zapora ne preneha obveznost plačila globe. Če obdolženka tudi po uklonilnem zaporu ne plača globe, se globa izterja prisilno. Obdolženka lahko do začetka izvrševanja uklonilnega zapora sodišču predlaga, da se globa nadomesti z opravo določenih nalog v splošno korist ali v korist samoupravne lokalne skupnosti.
Na podlagi I. odst. 144. čl. ZP-1 mora obdolženka plačati stroške postopka na prvi stopnji in sicer na 15.000,00 SIT odmerjeno povprečnino v roku 30 dni po prejemu te sodbe, sicer se prisilno izterja.",
v nespremenjenih delih pa se izpodbijana sodba o prekršku potrdi ter se v tem delu pritožba obdolženke zavrne kot neutemeljena.

Z izpodbijano sodbo o prekršku je bila obdolženka spoznana za odgovorno za prekršek, naveden v izreku te sodbe. Izrečena ji je bila globa v znesku 50.000,00 SIT, štiri kazenske točke in prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega meseca, naloženo pa ji je bilo tudi plačilo stroškov postopka in sicer povprečnina v znesku 15.000,00 SIT.

Proti tej sodbi o prekršku se je pravočasno pritožila obdolženka in sicer predvsem v zvezi s izrečeno stransko kaznijo prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije, v zvezi s stopnjo odgovornosti za storjeni prekršek, navajala pa je tudi, da ni podpisala ne skice in ne zapisnika ter da je bila na svoji strani ceste in bi oškodovanka lahko odpeljala mimo.

Ob pritožbi obdolženke je moralo pritožbeno sodišče poseči v izpodbijano sodbo o prekršku po uradni dolžnosti, saj je ugotovilo, da so bile v postopku na prvi stopnji v škodo obdolženke kršene materialne določbe ZP-1 iz 4. tč. 156. čl. ZP-1, na katere je pritožbeno sodišča na podlagi 159. čl. ZP-1 dolžno paziti po uradni dolžnosti. Izrek izpodbijane sodbe o prekršku namreč nima vseh sestavin, ki bi utemeljevale uporabo 234. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa-1, v obrazložitvi izpodbijane sodbe o prekršku pa tudi ni razlogov o teh odločilnih dejstvih, zaradi česar bi bila takšna obrazložitev glede navedbe razlogov, zaradi katerih se določena dejstva štejejo za dokazana ali ne nedokazana, toliko pomanjkljiva, da bi pomenila bistveno kršitev določb postopka o prekršku, saj pritožbeno sodišče takšne sodbe ne bi moglo preizkusiti glede na to, da je prvostopno sodišče zaključek o odgovornosti obdolženke za prometno nesrečo oprlo na dejstva, ki jih v izreki izpodbijane sodbe ni navedlo. Definicija prometne nesreče kot je vsebovana v 134. čl. ZVCP-1 med drugim namreč tudi določa, da za prometno nesrečo šteje med drugim nesreča, v zvezi s katero je nastala materialna škoda, v III. odst. pa opredeljuje tudi prometno nesrečo z neznatno nevarnostjo in če izrek sodbe o prekršku ne vsebuje teh zakonitih znakov na ta način, da jih je mogoče preizkusiti, je toliko pomanjkljiv, da tudi ne more biti temelj za uporabo 234. čl. istega zakona, pri čemer tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe o prekršku ni potrebnih dejstev. Ob takšnih ugotovitvah bi bilo potrebno izpodbijano sodbo o prekršku razveljaviti po uradni dolžnosti, vendar je ob tem upoštevati tudi določbo XI. odst. 163. čl. ZP-1, ki govori o prepovedi spremembe sodbe o prekršku v škodo obdolženke, če se je proti sodbi o prekršku pritožila samo obdolženka. Pritožbeno sodišče v zvezi z reševanjem pritožbe v obdolženkino korist ne more spremeniti opisa prekrška tako, da bi se mu dodal kak nov znak, pa čeprav bi tak znak vseboval že tudi sam obdolžilni predlog, saj bi bila s tem kršena s 25. čl. Ustave RS zagotovljena pravica do pritožbe, načelo prepovedi reformatio in peius pa zavezuje tudi prvostopno sodišče, zaradi česar je pritožbeno sodišče dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe o prekršku, pravno označilo kot prekršek po VII. odst. 46. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa-1 in temu ustrezno spremenilo tudi izrek, saj je mogoče zadevo preizkusiti le v okviru tako imenovanega temeljnega prekrška, zaradi česar je pritožbeno sodišče ob takšni pravni opredelitvi dejanja preizkusilo izpodbijano sodbo o prekršku v okviru pritožbenih navedb, ki pa se nanašajo predvsem na izrečeno stransko sankcijo prepovedi vožnje motornih vozil, ki obdolženki sedaj ni bila izrečena ter na stopnjo odgovornosti za prekršek, ki pa se prav tako nanaša na prometno nesrečo, nanjo pa se nanašajo tudi ostale pritožbene navedbe, zaradi česar pritožbeno sodišče meni, da je bilo na vse te pritožbene navedbe že odgovorjeno z gornjim izvajanjem. Povedano preprosteje - pritožbeno sodišče zaključuje, da je mogoče obdolženki očitati zgolj ravnanje v nasprotju z II. odst. 46. čl. ZVCP-1, ne pa tudi odgovornosti za nastalo prometno nesrečo. Temu je pritožbeno sodišče prilagodilo tudi s to sodbo izrečene kazenske sankcije, saj je obdolženki izreklo globo in kazenske točke, kot so predpisane za ta prekršek po VII. odst. 46. čl. ZVCP-1, ki pravi, da se z globo 50.000,00 SIT kaznuje za prekršek voznik motornega vozila, ki ravna v nasprotju z določbami tega člena, izrečejo pa se mu tudi štiri kazenske točke. Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo okoliščine, ki jih je ugotovilo prvostopno sodišče in sicer težo storjenega prekrška, stopnjo obdolženkine odgovornosti in dosedanjo nekaznovanost ter priznanje, bistvenih obteževalnih okoliščin pa prvostopno sodišče ni ugotovilo, vendar nobena od ugotovljenih okoliščin ni bila takšne narave, da bi jo bilo mogoče šteti kot posebno olajševalno okoliščino, ne navaja pa jih niti pritožba, zaradi česar pritožbeno sodišče zaključuje, da so bile kazenske sankcije obdolženki izrečene utemeljeno in zakonito ob upoštevanju odgovornosti za storjeni prekršek v stopnji kot jo je ugotovilo in opredelilo prvostopno sodišče in se nanaša na temeljni prekršek. Višino povprečnine je pritožbeno sodišče povzelo po odločitvi prvostopnega sodišča, saj je bila obdolženka spoznana za odgovorno, zaradi česar je v skladu s I. odst. 144. čl. ZP-1 dolžna plačati stroške postopka na prvi stopnji in sicer povprečnino, kot je bila odmerjena, ne bo pa ji treba plačati stroškov pritožbenega postopka, saj je bilo v pritožbenem postopku delno odločeno v njeno korist.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi VIII. odst. 163. čl. ZP-1 ob pritožbi obdolženke izpodbijano sodbo o prekršku spremenilo po uradni dolžnosti tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe, v nespremenjenih delih pa je izpodbijano sodbo o prekršku potrdilo in v tem delu obdolženkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, o stroških postopka pa je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 147. čl. ZP-1 in obdolženki ne bo treba plačati stroškov pritožbenega postopka, ker je bilo odločeno delno v njeno korist.