VSM sodba I Cp 1044/2006

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino 150.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Tožniku je naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške 51.538,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v presežku do vtoževanih 600.000,00 SIT pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe se pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevku v celoti ugodi, pravdne stroške pa ponovno odmeri po uspehu v postopku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba najprej graja zaključek sodišča prve stopnje glede sokrivde tožnika za nastalo škodo. Glede na dejanske ugotovitve, da se je namreč tožnik poškodoval, ko je stopil v vdolbino v asfaltu in je tožena stranka odgovorna, ker je dopustila vdolbine v asfaltu in jih ni sproti popravljala, da pa je za svojo nesrečo delno sokriv tudi tožnik, ki je sicer prižgal fluorescentne luči, ni pa počakal, da bi zasvetile, temveč je šel čez prehod le ob razsvetljavi traktorskih luči, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je soprispevek tožnika, ki bi, če bi počakal, da luči zagorijo lahko dobro videl tla in vdolbine v njih, 50 % (192. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Pritožbeni očitek, da tožena stranka tožniku ni očitala, da ni počakal, da bi se prižgale luči, ni utemeljen. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo trdila, da je območje, kjer se je poškodoval tožnik dobro osvetljeno, tožnik sam pa je izpovedal, da ni počakal, da bi luči zasvetile.

Prav iz razloga, ker tožena stranka vdolbin ni poravnala, je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek, da je podana njena krivdna odgovornost za nesrečo, ki se je pripetila tožniku, zato je neutemeljena pritožbena graja, da tožena stranka vdolbin ni poravnala, saj je sodišče prve stopnje to dejstvo pri svoji odločitvi pravilno upoštevalo.

Pritožbena graja, da bi tožnik lahko stopil v vdolbino že na poti k prvemu stikalu je v nasprotju z ugotovljenim dejstvom (kakor je izpovedal sam tožnik), da je šel ob steni silosa na drugi konec in tam prižgal luč. Ob tem seveda ni prečkal vdolbin. Iz tega sledi logičen zaključek, da mu silosa za to, da prižge luč ni bilo potrebno prečkati in se zato tožnik ne bi mogel poškodovati na način kakor se je na poti do drugega stikala, ko je prečkal vdolbine.

Odškodnino za nekaj trenutkov močne, en dan zmerno intenzivne trajne, 14 dni lažje trajne ter tri tedne lažje občasne telesne bolečine ter neugodnosti med zdravljenjem kot so obisk pri dežurnem zdravniku, pregled pri kirurgu, RTG snemanje, 9 dni nošenje longete in prav toliko hoje z berglami v višini 250.000,00 SIT in za primarni strah, ko se je prestrašil poškodovanja ter zaskrbljenost do konca trajanja bolečin v višini 50.000,00 SIT, je sodišče prve stopnje odmerilo v skladu z odškodninskopravnimi normami določila člena 200 ZOR in je tudi skladna z odškodninami, ki so se za take in podobne škode izoblikovale v sodni praksi.

Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Izrek o pritožbenih stroških tožnika temelji na določilu prvega odstavka 154. in prvega odstavka 165. člena ZPP.

Določbe ZOR so bile uporabljene v skladu z določilom 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ.