VSM sklep I Cp 2418/2006

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da so toženci, kot zakoniti dediči po pokojnem, roj. 18.03.1864 in umrlem dne 16.08.1948, prejeli darila (nepremičnine), kot je podrobneje razvidno iz izreka prvostopne sodbe, ter da so dolžni dopustiti, da se navedena darila vračunajo v njihov dedni delež pri dedovanju po pokojnem, v zapuščinskem postopku vodenim pred Okrajnim sodiščem v Ljutomeru pod opr. št. V odločbi o pravdnih stroških je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1,811.266,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.09.2006 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Proti navedeni sodbi se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi bistvene kršitve določb postopka ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Za denacionalizirano premoženje, ki je predmet zapuščine, v zapuščinskem postopku veljajo določbe 74. do 83. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen. Po določbi prvega odstavka 74. člena ZDen se glede tega premoženja opravi novi zapuščinski postopek. Po določbi drugega odstavka citiranega člena pa se glede novega zapuščinskega postopka uporabljajo določbe Zakona o dedovanju - ZD. Izhajajoč iz citiranih določil se v novem zapuščinskem postopku ne uporabljajo le procesne določbe ZD, temveč tudi materialnopravna pravila ZD. So pa določbe ZDen, ki urejajo zapuščinski postopek denacionaliziranega premoženja, glede na določbe ZD, lex specialis.

V danem primeru, kot pravilno ugotavlja že prvostopno sodišče, ni sporno, da so bila (oziroma naj bi bila) vsa darila (nepremičnine) pravnim prednikom tožencev dana za časa življenja roj., umrl 16.08.1948, po katerem je bila tudi opravljena zapuščinska obravnava in v kateri so tožnik in pravni predniki tožencev sklenili dedni dogovor. Zapuščinski postopek po pokojnem se je zaključil s pravnomočnim sklepom o dedovanju opr. št. O 360/48, v katerem se je zapuščina razdelila med dediče delno na podlagi oporoke, delno pa po dednem dogovoru. Tožnik, ki je osebno sodelovala v zapuščinskem postopku, ni zahtevala vračunanja daril sodedičem, to je pravnim prednikom tožencev v tej pravdi.

Po določbi 83. člena ZDen (lex specialis) pa v novem zapuščinskem postopku ni dopustno posegati v pravna razmerja, nastala na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, razen če se dediči iz prejšnjega in novega zapuščinskega postopka ne sporazumejo drugače in če se s tem ne posega v pravice tretjih. Izhajajoč iz citirane določbe in določbe prvega odstavka 74. člena ZDen (opravi se nov zapuščinski postopek) darila, katerih vračanje je zahteval tožnik (zakoniti dedič), sploh niso predmet tega postopka, temveč bi lahko bila le predmet zapuščinskega postopka in z njim povezanega morebitnega pravdnega postopka, v katerem je bil izdan že navedeni sklep o dedovanju pod opr. št. O 360/48. Ta pa je že pravnomočen in v že pravnomočen sklep o dedovanju, izhajajoč iz določbe 83. člena ZDen, s tožbo, s katero se vtožuje vračunanje daril v dedni delež in s tem povezan obseg zapuščine, ni dopustno posegati. Tak zaključek pa izhaja tudi iz dejstva, da prejemniki daril (nepremičnin) niso bili toženci v tej pravdni zadevi, temveč njihovi pravni predniki, pri čemer se po prvem odstavku 78. člena ZDen dedovanje po umrlem uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, po drugem odstavku 78. člena ZDen pa pokojnikova zapuščina preide na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.

Pritožbena izvajanja, da tožnik za darila tekom zapuščinskega postopka v letu 1948 sploh ni vedel in tako vračunanja daril sploh ni mogel uveljaviti, pa so tudi neutemeljena. Pravico do vračunanja daril bi lahko v tem primeru uveljavljal ob pogojih za obnovo postopka (sedaj 224. člen ZD).

V zvezi s pritožbenimi sklicevanji na sklep Višjega sodišča opr. št. Cp z dne pa pritožbeno sodišče le pripominja, da je navedeni sklep pritožbeno sodišče izdalo iz razloga, ker je iz izpodbijanega sklepa izhajalo, da je tožnik prekludiran za uveljavljanje vračunanih daril v dedne deleže sodedičev in s tem povezano zastaranje tožbe (41. člen ZD). Takšna odločitev prvostopnega sodišča pa je bila po presoji pritožbenega sodišča nepravilna.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.