VSM sodba I Cp 2838/2005

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem obsodilnem delu in zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 4,450.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi v višini zakonskih zamudnih obresti, zmanjšanih za TOM (13,5%) za čas od 26.03.2002 do 27.09.2005 in od 28.09.2005 dalje do plačila v višini zakonskih zamudnih obresti ter ji povrniti njene pravdne stroške v višini 291.227,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.09.2005 dalje do plačila (prvi odstavek izreka); v presežku, in sicer do vtoževanega zneska 5,800.000,00 SIT in v obrestnem delu za čas od 01.01.2002 do 26.03.2002 pa je tožbeni zahtevek tožnice kot neutemeljen zavrnilo (drugi odstavek izreka).

Sodišče prve stopnje je tožnici, ki je v prometni nezgodi utrpela stisnjenje desnega stopala, pri čemer je posledično prišlo do nekroze kože z edemom in mehurji in je bila potrebna dvakratna hospitalizacija ter trije posegi, prisodilo za nepremoženjsko škodo: iz naslova telesnih bolečin 1,600.000,00 SIT (zahtevano 2,000.000,00 SIT), za strah 300.000,00 SIT (zahtevano 500.000,00 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2,400.000,00 SIT (zahtevano 2,800.000,00 SIT) in za skaženost 150.000,00 SIT (zahtevano 500.000,00 SIT), skupno 4,450.000,00 SIT.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe (sporna vrednost 2,050.000,00 SIT s pp) iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava, ker meni, da je upravičena do celotne vtoževane odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri telesnih bolečinah pa tudi navede "izvedenci se niso dotaknili bolečin, ki jih tožnica trpi tudi na delu telesa, od koder je bila koža transplantirana, je pa splošno znano, da rana ne more zarasti tako, da bi bolečine več ne bile prisotne", s čemer pa uveljavlja v tem delu tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da naj višje sodišče "napadano sodbo tako spremeni, da toženo stranko obveže k nadaljnjemu plačilu 2,050.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi in stroški pritožbenega postopka."

Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilni del sodbe - "zaradi plačila odškodnine za znesek 1,450.000,00 SIT in tako pritožbe ne vlaga za znesek 3,000.000,00 SIT", pri čemer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Toženka meni, da znaša pravilna odškodnina za telesne bolečine 1,050.000,00 SIT in se pritožuje za 550.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je primerna odškodnina 1,500.000,00 SIT in se pritožuje za znesek 900.000,00 SIT, ostalih dveh postavk ne graja. Predlaga, da naj višje sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da prisojeno odškodnino zniža, kakor to predlaga tožena stranka in spremeni tudi stroškovni izrek sodbe, tožečo stranko pa obsodi na povračilo nastalih stroškov pritožbenega postopka.

Pravdni stranki odgovorov nista podali.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo sodbo v izpodbijanem obsodilnem delu in v zavrnilnem delu tako v okviru pritožbenih razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, kot tudi po uradni dolžnosti. Pritožbeni pregled zadeve ni pokazal nobene uradoma upoštevne bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti višje sodišče po uradni dolžnosti (člen 350/II Zakona o pravdnem postopku - ZPP), tako da ta razlog ni podan.

Prav tako ni podana v pritožbi tožeče stranke izpostavljena zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja glede bolečin, ki jih je tožnica trpela in jih bo trpela na stegnu zaradi odvzema transplantata. Tožnica tega v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, gre za nedopustno pritožbeno novoto po členu 337/I ZPP, saj tožnica ne izkaže, da tega brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tako tudi ta pritožbeni razlog ni podan.

Glede na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišče je pritožbeno sodišče presojalo ali na prvi stopnji prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo ustreza materialnopravnim normam iz členov 200 in 203 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, čigar določila je potrebno uporabiti glede na 1060. člen sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ in ki jih je tudi uporabilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je tožnici za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem prisodilo 1,600.000,00 SIT, kar je tudi po mnenju višjega sodišča primerna denarna odškodnina iz tega naslova in se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje, da bi bila ustrezna odškodnina 2,000.000,00 SIT, tožena pa, da bi jo bilo potrebno znižati na 1,050.000,00 SIT. Prisojeni znesek je ustrezen glede na ugotovljene nevšečnosti med zdravljenjem (tožnica je bila 27 dni hospitalizirana v mariborski bolnišnici, 10 dni je imela mavec, dva meseca je morala uporabljati bergle, prestala je tri operacije, 9-krat fizikalno terapijo, RTG snemanje, dobila je antibiotično terapijo in prestala veliko prevezov rane) in ugotovljene telesne bolečine (10 dni trajne hude stopnje, 10 tednov občasne bolečine hude stopnje ter lahke bolečine, ki se pojavljajo ob naporih in spremembah vremena še sedaj, izjemna občutljivost poškodovanega dela stopala, na katerem že dotik povzroča bolečino).

Sodišče prve stopnje je tožnici za strah priznalo 300.000,00 SIT, kar je pravična denarna odškodnina iz tega naslova glede na ugotovljeni primarni in sekundarni strah (stran 5 sodbe) in ni mogoče pritrditi tožnici, da je pravična denarna odškodnina iz tega naslova znesek 500.000,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 2,400.000,00 SIT, kar je po mnenju višjega sodišča pravična denarna odškodnina iz tega naslova in ni mogoče pritrditi tožnici, ki iz tega naslova uveljavlja znesek 2,800.000,00 SIT, niti toženi stranki, ki meni, da je ustrezna denarna odškodnina iz tega naslova le 1,500.000,00 SIT. Prisojeni znesek je ustrezen glede na v prvostopenjski sodbi prikazano zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnice(stran 6 in 7 prvostopenjske sodbe), upoštevajoč tudi načelo individualnosti (tožnica je bila ob nezgodi stara 18 let, zaradi njih je spremenila poklic in se prekvalificirala iz frizerke v prometnega tehnika), ne odstopa pa tudi od prisojenih zneskov v podobnih primerih.

Glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča, tožnici je ostala brazgotina na hrbtišču noge (podrobneje prikazana na strani 7 sodbe), je sodišče prve stopnje, ko je tožnici prisodilo za duševne bolečine zaradi skaženosti znesek 150.000,00 SIT, priznalo pravično denarno odškodnino iz tega naslova ter ni mogoče pritrditi tožnici, da je iz tega naslova upravičena do zneska 500.000,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je s prisojenim zneskom 4,450.000,00 SIT tako priznalo tožnici pravično denarno odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo in torej sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Po obrazloženem je višje sodišče pritožbi tožeče in tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo in v zavrnilnem delu in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353 člen ZPP).

Po členu 165/I ZPP v zvezi s členom 154/I ZPP krijeta tožeča in tožena stranka sami svoje pritožbene stroške.