VSL sodba in sklep II Cp 5038/2005

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu
1. spremeni tako,
- da se znesek 300.000,00 SIT v drugi vrstici točke II.1. izreka sodbe nadomesti z zneskom 900.000,00 SIT,
- pod točko II.3. odstavek 1. izreka sodbe pa tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: "Prvotožena stranka Zavarovalnica X, d.d., je dolžna plačati tožeči stranki B. Š. znesek 782.661,25 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23.6.2000 dalje do plačila";
2. razveljavi glede odločitve o stroških pod točkama II.4. in 5. izreka sodbe in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem in nerazveljavljenem delu (točka II.3. odstavek drugi) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko II.1. izreka drugemu tožencu naložilo, da je dolžan plačati tožniku 300.000,00 SIT s pripadki, podrobno navedenimi pod točko II.1. izreka sodbe. Pod točko II.2. izreka sodbe je višji tožbeni zahtevek tožeče stranke proti drugemu tožencu zavrnilo. Pod točko II.3. izreka sodbe pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika proti prvotoženi Zavarovalnici X, d.d., za plačilo zneska 782.661,25 SIT s pripadki in proti njej tudi tožnikov zahtevek za plačilo nepremoženjske škode v znesku 1,300.000,00 SIT s pripadki. Pod točkama II.4. In 5. pa je odločilo o pravdnih stroških.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse tri pritožbene razloge ter predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni prispeval k nastanku nezgode. Nepravilno pa je ugotovilo, da je pred naletom drugega vozila v njegov zadnji del oplazil prevrnjeno tovorno vozilo in trčil v ograjo. V tej smeri predlaganega dokaza z zaslišanjem L. Š. ni izvedlo. Odločitve sodišča, da 50 % sokrivde odpade na voznika tovornega avtomobila in 50 % skupaj na prvotoženo stranko in neznanega voznika, ni mogoče preizkusiti. V nadaljevanju pritožbe opisuje, kako je prišlo do naleta več vozil. Ob ugotovitvi, da tožnik k nastanku premoženjske škode ni prispeval, bi moralo sodišče o tožnikovem zahtevku odločiti na podlagi 4. odst. 178. člena ZOR. Povedano velja tudi za nepremoženjsko škodo, za katero po oceni pritožbe odgovarja tudi prva toženka.

Nepravilna je ugotovitev, da je 60 % tožnikovih težav pripisati poškodbi iz leta 1997 in 40 % obravnavani nezgodi. Sodišče je nepravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi stroškovna odločitev je napačna.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala od prvotoženke plačilo zneska 782.661,25 SIT, ki predstavlja 50 % škode na tožnikovem avtomobilu po načelu "ekonomske totalke", 50 % te škode pa je prva toženka tožniku nesporno plačala. Sodišče prve stopnje je ta del tožbenega zahtevka tožeče stranke zavrnilo z obrazložitvijo, da je zavarovanec prve toženke prispeval k nastali škodi 50 %, 50 % pa skupaj voznik tovornega vozila in voznik neznanega vozila, medtem ko tožnik k nastanku škode na avtomobilu ni prispeval, torej zanjo ni (so)kriv. Verižno trčenje je sledilo potem, ko se je po cestišču razsul tovor tovornega avtomobila, ki ga je vozil M. T. in se je vozilo tudi prevrnilo, za njim je pripeljal tožnik, vanj pa je trčilo neznano vozilo, nato pa zavarovanec prve toženke V., ki je vozil 105 km/h, potem pa so sledila nadaljnja trčenja. Tožnik tudi po ugotovitvi prvega sodišča za nesrečo ni kriv, premoženjska škoda pa mu je nastala pri verižnem trčenju, torej pri nesreči premikajočih se motornih vozil. Zato ima pritožba prav, da ima tožnik kot nekrivi imetnik motornega vozila nasproti odgovornim imetnikom motornih vozil položaj, ki mu daje enaka upravičenja, kot jih imajo tisti oškodovanci, ki jih 4. odst. 178. člena ZOR obravnava kot druge, torej kot osebe, ki ne odgovarjajo po načelu vzročnosti. Za škodo, ki jo pretrpijo drugi, pa odgovarjajo imetniki motornih vozil solidarno. To pa ima za posledico, da lahko tožnik terja odškodnino od vsakega odgovornega dolžnika solidarne obveznosti v celoti in lahko zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler obveznost ni popolnoma izpolnjena (primerjaj 414. člen ZOR, glej tudi Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, poročilo VSS 2/97, stran 4). Ker prva toženka svojo odškodninsko obveznost priznava, tožnik od nje kot ene izmed solidarno odgovornih subjektov upravičeno terja vso premoženjsko škodo, in ker mu je polovico škode prva toženka že plačala, mu je dolžna plačati še vtoževani znesek. Vprašanje deleža krivde odgovornih subjektov pa je stvar razmerja med njimi samimi. Zaradi napačnega materialnopravnega naziranja prvega sodišča je pritožbeno sodišče po pooblastilu 358. člena ZPP sodbo spremenilo tako, da je tožnikovemu zahtevku za plačilo zneska 782.661,25 SIT, ki po višini ni bil sporen, s pripadki v razmerju do prve toženke, ugodilo. Na ostale pritožbene trditve, ki se nanašajo tudi na pomanjkljivo izvedeni dokazni postopek zaradi opustitve zaslišanja tožnikovega sina, zato pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo.

Tožnik je utrpel nepremoženjsko škodo, ker je v njegovo ustavljajoče se vozilo pred oviro, ki jo je predstavljal tovornjak, trčilo neznano vozilo in tedaj njegova nepremoženjska škoda ni posledica krivdnega ravnanja zavarovanca prve toženke. Njen položaj je glede nepremoženjske škode enak položaju drugega iz 4. odst. 178. člena ZOR (glej obrazložitev v gornjem odstavku), kar ima za posledico, da glede plačila nepremoženjske škode prva toženka ni pasivno legitimirana in je odločitev prvega sodišča, ki je tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode v znesku 1,300.000,00 SIT v razmerju do prve toženke zavrnilo, materialnopravno pravilna.

Po ugotovitvi prvega sodišča je nepremoženjska škoda, ki je nastala tožniku, posledica krivdnega ravnanja tako voznika tovornjaka kot neznanega vozila (zanj odgovarja drugi toženec). Kot je v tej sodbi že navedeno, je njuna odgovornost solidarna, zato je tožnik upravičen vso odškodnino za nepremoženjsko škodo terjati od drugega toženca kot enega od solidarno odgovornih oseb. Drugačno pravno naziranje prvega sodišča, ki je drugega toženca obsodilo le na plačilo polovice prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, je materialnopravno zmotno.

Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za telesne bolečine ter nevšečnosti zaradi in v zvezi z zdravljenjem, za strah, in sodišče mu je za strah prisodilo vso zahtevano odškodnino (400.000,00 SIT). Za prvo navedeno škodno postavko pa mu je prisodilo 40 % od zahtevane odškodnine 500.000,00 SIT, ki jo je sicer sodišče ocenilo kot primerno. Pri tem pa je zmotno štelo, da se ocena izvedenca prof. dr. J. P. o tem, da so obstoječe tožnikove težave z vratno hrbtenico v 60 % posledica poškodbe vratne hrbtenice v letu 1997, nanaša tudi na to škodno postavko. To iz njegovega mnenja ne izhaja in je tudi sicer jasno, da ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti nimajo vzroka v tožnikovi poškodbi iz leta 1997. Tožniku tedaj za to škodno postavko pripada vsa zahtevana odškodnina 500.000,00 SIT (drugi toženec se proti sodbi ni pritožil).

Utemeljeno pa je sodišče zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in svojo odločitev oprlo na izpovedbo samega tožnika, na podlagi katere kljub omejitvam, ki jih je ugotovil izvedenec v svojem mnenju, pravilno ni prišlo do sklepa, da tožnik trpi duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Do drugačnega sklepa ne more pripeljati pritožbeno povzemanje izvedenskega mnenja. Dodati pa je potrebno, da je sodišče prve stopnje bolečine, ki jih je zatrjeval tožnik v tožbi (in o njih tudi izpovedoval) v okviru te škodne postavke, pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine ter nevšečnosti zaradi in v zvezi z zdravljenjem.

Tožnik je zaradi povedanega upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 900.000,00 SIT (500.000,00 SIT za telesne bolečine in 400.000,00 SIT za strah), ta znesek pa utemeljeno v celoti terja od drugega toženca. Tako je sodišče druge stopnje po pooblastilu 358. člena ZPP sodbo tudi spremenilo.

Pritožbena graja izpodbijane stroškovne odločitve prvega sodišča pa je utemeljena, saj njegove odločitve glede vseh zahtevanih postavk tožnika v njegovem stroškovniku ni mogoče preizkusiti. O ponovnem odločaju o stroških in ob upoštevanju delne spremembe sodbe v pritožbenem postopku bo moralo prvo sodišče odgovoriti na pritožbeno grajo stroškovne odločitve in svojo odločitev obrazložilo tako, da jo bo mogoče preizkusiti.

Odločitev sodišča druge stopnje o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP, v ostalem pa na določbah 353. in 358. člena ZPP.