VSM sodba I Cp 604/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve
stopnje.
Toženec nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je najemna

pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili 28.05.2003, razdrta, da

je toženec dolžan tožnici plačati 316.080,00 SIT s pripadajočimi

zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti njene pravdne stroške v

znesku 182.020,00 SIT.

Zoper takšno sodbo vlaga pravočasno pritožbo toženec. Uveljavlja vse

tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o

pravdnem postopku - ZPP. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in

vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločitev, ali pa njeno

spremembo tako, da se tožbeni zahtevek tožnice zavrne.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v okviru pravočasno podanih dokaznih

predlogov pravdnih strank na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko

stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, svojo odločitev je

skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne

razloge sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena

izvajanja dodaja:

Neveljavnost pogodbe je posledica uspešno uveljavljane

izpodbojnosti, zato sodišče prve stopnje svojo odločitev

pravilno opira na drugi odstavek 46. člena

Obligacijskega zakonika - OZ. Tožnica zahteva in je

dosegla razveljavitev pogodbe (prvi odstavek 95. člena

OZ), toženec pa je tožnici dolžan vrniti, kar je na

podlagi pogodbe prejel (prvi odstavek 96. člena OZ).

Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo skrbnost tožnice (drugi

odstavek 46. člena OZ) in so pritožbena izvajanja v tej smeri

protispisna.

Res je, da sodišče nima razlogov o priznanju tožnice, da je

potrebovala najemno pogodbo že v postopku pridobivanja statusa

samostojne podjetnice, saj je ta pritožbena trditev protispisna in

tožnica česa takega ni nikoli izjavila, nasprotno, zaslišana kot

stranka je izpovedala, da je imela že ob sklenitvi najemne pogodbe

urejen status samostojne podjetnice.

Glede pritožbenih očitkov, da sodišče prve stopnje ni izvedlo

dokazov, ki jih je predlagal toženec, pa je potrebno povedati, da je

glede tega sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno. Toženec je

pravočasno (prvi odstavek 286. člena ZPP) trdil le, da ni bil

seznanjen s tem, da poslovni prostor ne ustreza vsem pogojem za

opravljanje trgovske dejavnosti in da ima informacijo, da si je

tožnica premislila, kot edini dokaz pa je predlagal svoje zaslišanje.

Sodišče prve stopnje je toženca pravilno povabilo na zaslišanje na

glavno obravnavo, čemur pritožba niti ne oporeka, vendar ni prišel in

svojega izostanka ni opravičil, zato je sodišče pravilno glavno

obravnavo zaključilo in v zadevi odločilo. Glede na to, da toženec

niti ne zatrjuje, da prepozno predlaganih dokazov ni mogel navesti na

prvem naroku (drugi odstavek 286. člena ZPP), je sodišče prve stopnje

ravnalo pravilno, ko prepozno zatrjevanih dejstev in dokazov ni

upoštevalo (četrti odstavek 286. člena ZPP).

Res je, da v najemni pogodbi piše, da se poslovni prostor uporablja

od 01.06.2003 dalje, sodišče prve stopnje pa pravilno ugotavlja, da

to ni bilo mogoče, ker poslovni prostor ni imel uporabnega

dovoljenja, nemožnost uporabe pa je bila na strani

toženca.

Sodišču prve stopnje se ni bilo potrebno ukvarjati s trditvijo

toženca, da je imela tožnica poslovni prostor v posesti štiri mesece,

saj je bila ta trditev postavljena prepozno (prvi odstavek 286. člena

ZPP), obveznost tožene stranke pa ni štelo kot odškodninsko

obveznosti, temveč kot obveznost po razveljavljeni pogodbi (prvi

odstavke 96. člena OZ).

Ne drži pritožbena trditev, da se pogodba razdira samo "v naprej",

saj so izpodbojne pogodbe, ob predpostavki uspešno uveljavljane

razveljavitve, neveljavne.

Pritožbene trditve, kaj je imela tožnica pravico predlagati ob

sklepanju najemne pogodbe, pa ne sodijo med pritožbene razloge zoper

izpodbijano sodbo, saj s tem nimajo nobene zveze.

Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem

preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb

postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek

350člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo

toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških temelji na določilu prvega odstavka 154. in prvega

odstavka 165. člena ZPP.