VSC sodba Cp 1858/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obe pravdni stranki sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je od tožene stranke terjal plačilo zneska 159.762,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 48.203,00 SIT od 03.03.1998 dalje do plačila in od 116.380,00 SIT od 27.12.1997 dalje do plačila, tožniku pa je naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 73.820,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odmere dalje do plačila.

Proti takšni sodbi se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožil tožnik. V pritožbi je navedel, da mu je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, zaradi česar bi prvostopno sodišče v tej zadevi moralo upoštevati določilo 377. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Svoj premoženjskopravni zahtevek pa je uveljavljal v kazenskem postopku, sicer ne bi bil s sklepom opr. št. K 200/2000 napoten na pravdo, zaradi česar bi prvostopno sodišče namesto 374. člena ZOR pri odločanju moralo uporabiti 392. člen istega zakona. Tožnik je predlagal, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

V tej pravdni zadevi je tožnik od tožene stranke terjal plačilo za prejeto otroško konfekcijo v višini 159.762,00 SIT s pripadki. Toženka je pred sodiščem prve stopnje zahtevku ugovarjala zaradi zastaranja, čemur je tožnik nasprotoval s trditvijo, da je bilo z uveljavitvijo premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, s katerim je bil tožnik po sklepu kazenskega sodišča z dne 29.10.2003 napoten na pravdo, zastaranje pretrgano.

Materialnopravno podlago spora predstavlja 388. člen ZOR, ki se v tej zadevi še vedno uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po tem določilu se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, kamor nedvomno sodi tudi uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku.

Sodišče prve stopnje ima prav, da je za trenutek pretrganja zastaranja bistveno, kdaj je bil v kazenskem postopku priglašen premoženjskopravni zahtevek in v kakšnem obsegu, in da tožnik v konkretnem primeru ni dokazal, da je to storil še pred samim zastaranjem obeh zneskov, ki sestavljata sedaj iztoževano glavnico. Tožnik namreč pred sodiščem prve stopnje ni navedel vseh pravno odločilnih dejstev za pravilno uporabo 388. člena ZOR in sicer, kdaj natančno je v kazenskem postopku priglasil svoj premoženjskopravni zahtevek, niti ni predlagal izvedbe ustreznih dokazov, iz katerih bi bilo lahko takšno dejstvo razvidno. Zapisnika o dveh narokih v kazenski zadevi, čeprav opravljena že maja 2001 in oktobra 2002 (prilogi A5 in A6 spisa), datuma vložitve premoženjskopravnega zahtevka ne izkazujeta, niti ni ta razviden iz sklepa z dne 29.10.2003, s katerim je bil tožnik kot oškodovanec s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo (priloga A2), medtem ko vpogleda v celoten kazenski spis, iz katerega bi prvostopno sodišče lahko ugotovilo, kdaj je prišlo do uveljavitve tožnikove terjatve v kazenskem postopku, tožnik kot dokaz v postopku ni predlagal. Sodišče prve stopnje tako ob tožnikovem pomanjkljivem zatrjevanju pravno odločilnih dejanskih okoliščin glede pretrganja zastaranja le-tega ni moglo ugotoviti in je zato glede na potek tako triletnega kot tudi petletnega zastaralnega roka pravilno presodilo, da je tožnikova terjatev zastarala.

Pravilnosti takšne odločitve tožniku pritožbeno ni uspelo izpodbiti, saj je v pritožbi navajal le dvoje: najprej smiselno ni soglašal z dolžino zastaralnega roka in se pri tem skliceval na 377. člen ZOR, ki ureja zastaranje terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, za kar pa ni šlo v konkretnem primeru. Tožnik namreč od toženke ni zahteval povračila škode, temveč plačilo za dobavljeno blago, kar pomeni, da je bila med pravdnima strankama sporna izpolnitev pogodbene obveznosti, medtem ko drugih razlogov za zmotno ugotovitev časa, potrebnega za zastaranje iztoževane terjatve (ki glede na dejstvo, da tožniku ni uspelo dokazati pretrganja zastaranja, ob ostalih ugotovljenih dejstvih niti ni bistveno), tožnik v pritožbi tudi ni navedel. Sodišče druge stopnje je ne glede na to, da je bil obravnavani spor voden kot spor majhne vrednosti, na te pritožbene navedbe, ki se nanašajo tudi na ugotovljena dejstva, odgovorilo, saj pravdni stranki v pravnem pouku izpodbijane sodbe na omejitev pritožbenih razlogov v smislu I. odstavka 458. člena ZPP nista bili opozorjeni. Neutemeljeno je tudi ponovno pritožbeno sklicevanje na tek kazenskega postopka v zvezi s pretrganjem zastaranja, saj je bilo že zgoraj pojasnjeno, da napotitveni sklep (ki sicer izkazuje, da je tožnik v kazenskem postopku res priglasil svojo terjatev) za dokazovanje pretrganja zastaranja ne zadošča, temveč je bilo za pravilno uporabo 388. člena ZOR treba navesti, kdaj je bila terjatev priglašena in v kakšnem obsegu. Končno pa je za konkretni spor brezpredmetno še sklicevanje na 392. člen ZOR, saj se nanaša le na vnovičen tek zastaranja po njegovem pretrganju, medtem ko samega pretrganja zastaranja, ki je bilo bistvo tega spora, to določilo ne ureja.

Ob navedenem se tako pokaže, da je tožnikova pritožba v celoti neutemeljena. Sodišče druge stopnje jo je zato zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka pa sama trpi stroške odgovora na pritožbo, saj za razjasnitev sporne zadeve ta ni bil potreben (I. odstavek 155. člena ZPP).