VSC sklep Cp 1714/2005

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu in v stroškovni odločitvi razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču v ponovno odločanje.
Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke, s katerim je zahtevala plačilo negmotne škode iz poškodbe, ki jo je utrpela na delu 25.02.2002. Tožniku je priznala odškodnino v višini 111.336,00 z zamudnimi obrestmi od zneska 1.025,00 SIT od 03.10.2002 do plačila in od zneska 110.311,00 SIT od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki 41.634,00 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. V presežku za zakonske zamudne obresti od 110.311,00 SIT za čas od 15.06.2002 do 15.03.2005, za znesek 23.257,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2002 do plačila in za znesek 989.689,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.06.2002 do plačila pa je zahtevek zavrnilo. Tožniku je priznalo odškodnino za negmotno škodo za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem od zahtevanih 600.000,00 SIT 200.000,00 SIT, za strah od zahtevanih 200.000,00 SIT 100.000,00 SIT, ter za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti od zahtevanih 600.000,00 SIT 250.000,00 SIT. V celoti je zavrnilo odškodnino za psihične bolečine za skaženost v višini 100.000,00 SIT. Ker je tožena stranka 03.10.2002 plačala 400.000,00 SIT kar v valoriziranem znesku znese 439.689,00 SIT je sodišče presodilo le še razliko. Tožniku je obresti za negmotno škodo priznalo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. O stroških postopka je odločilo glede na uspeh v pravdi.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Sodišču očita, da je premalo ovrednotilo vse fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, premalo je ovrednotilo stopnjo primarnega in sekundarnega strahu, enako pa tudi odmerilo prenizko odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in ni upoštevalo vseh okoliščin, ki jih je ugotovilo. Neupravičeno je zavrnilo odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti in je napačno zaključilo, da ne obstajajo objektivni in subjektivni pogoji. Sodišče pa je tudi absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokaza z neposrednim zaslišanjem izvedenca, kar je bila njegova osnovna pravica. Sodišče je pribavilo samo pisno mnenje, na to pisno mnenje je podal pripombe, mnenje pa tudi ni bilo popolno. Njegova ustavna pravica je, da izvedencu postavlja vprašanje in razčisti nejasnosti, sodišče pa mu je to pravico kršilo. S tem mu je onemogočilo izvajati dokaze v njegovo korist in je kršilo načelo enakosti. Sodišče pa je tudi kršilo določbe ZPP in zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo, ker mu ni presodilo procesnih obresti v znesku 23.257,00 SIT. Nesporni del odškodnine je bil plačan 400.000,00 SIT in sicer 03.10.2002, od tega zneska pa je zahteval zakonske zamudne obresti od 15.06.2002 do 02.10.2002, vendar sodišče ni ugotavljalo, kdaj je toženka prišla v zamudo, kar predstavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Razlogi za zavrnitev tega dela zahtevka pa so tudi nerazumljivi, saj zavrnitev sodišče utemeljuje s tem, da bi s priznanjem zamudnih obresti prišlo do dvojne valorizacije plačane akontacije, kar je nesmiselno in nelogično. Sodišče pa mu od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo neutemeljeno ni prisodilo zakonskih zamudnih obresti od 15.06.2002 dalje, ko je terjatev zapadla in je sodišče v tem delu napačno odločilo. Pritožuje pa se tudi zoper izrek o stroških postopka, saj je sodišče spregledalo, da je tožena stranka plačala nesporni del odškodnine šele po vložitvi tožbe, kar pomeni, da se plačilo 400.000,00 SIT šteje kot uspeh v pravdi. Zato je uspel s 37 %. Sodišče pa bi mu moralo priznati tudi zakonske zamudne obresti od plačanega predujma za izvedenca, kar je skladno z obstoječo sodno prakso. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se mu prisodi še nadaljnjih 23.257,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2002 dalje do plačila v preostalem zavrnilnem delu pa se sodba sodišča prve stopnje ali razveljavi ali spremeni tako, da se mu prisodi celotna zahtevana odškodnina skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da se mu priznajo vsi pravdni stroški. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik utemeljeno očita sodišču, da je kršilo njegove pravice, ki jih ima kot stranka v postopku s tem, ko ni zaslišalo izvedenca medicinske stroke. Ne glede na to, da je tožnik utrpel lažjo telesno poškodbo s kratkim bolečinskim obdobjem in da gre za lažjo obliko škode, kar izhaja iz dosedanjih ugotovitev sodišča, pa ima pravico zahtevati neposredno zaslišanje izvedenca, kadar navede, zaradi katerih okoliščin predlaga takšno zaslišanje. Izvedenec medicinske stroke je podal mnenje pisno, na podano mnenje je tožnik v pripravljalnem spisu z dne 22.02.2005 pravočasno ugovarjal in povedal, s katerim delom se ne strinja in zaradi razčiščevanja katerih okoliščin predlaga neposredno zaslišanje izvedenca. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe le navedlo, da temu tožnikovemu predlogu ni ugodilo, ker je bila zadeva zrela za razsojo,ne da bi svojo odločitev obrazložilo.

Sodišče prve stopnje je s tem storilo dve kršitvi. Sodišče najprej ni obrazložilo, zakaj šteje, da je bilo zaslišanje izvedenca nepotrebno. Obveznost sodišča, da svoje odločbe obrazloži (tudi za vrnitev dokaznega predloga) ne izhaja le iz pravice do enakega varstva pravice iz 22. čl. Ustave, temveč je tudi del pravice do pritožbe iz 25. čl. Ustave. Stranka se lahko učinkovito pritoži šele ko izve, zakaj je sodišče tako odločilo, v konkretnem primeru, zakaj je štelo, da ni potrebno zaslišanje izvedenca.

Sodišče pa je s tem, ko je opustilo zaslišanje izvedenca, kršilo tudi načelo kontradiktornosti in neposrednosti v pravdnem postopku. Če imajo stranke na pisno izvedeniško mnenje pripombe in zahtevajo zaslišanje izvedenca, oziroma dopolnitev izvedeniškega mnenja o okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, je ustno zaslišanje izvedenca potrebno. Tožnik je povedal zakaj želi, da se izvedenec ustno zasliši, zato bi sodišče izvedenca ali moralo zaslišati ali pa obrazložiti zakaj meni, da zaslišanje oz. razčiščevanje tega dela mnenja in tožnikovih trditev ni pomembno za odločitev. Pritožbeno sodišče sicer razume odločitev sodišča prve stopnje v tem delu in to, da sodišče ni hotelo po nepotrebnem zavlačevati postopka in povzročati strankam stroške, glede na to, da gre za lažjo obliko poškodbe, vendar pa, na kar neprestano opozarja v svojih odločbah Ustavno sodišče Republike Slovenije, imajo stranke pravico, ki jim jo zagotavljajo Ustava in ZPP. Stranka ima pravico, da zahteva, da mu izvedenec, ki je podal mnenje pisno, ustno odgovori na tisti del, s katerim se ne strinja, oz. za katerega meni, da ga mora dopolniti (čl. 253 ZPP in čl. 4 ZPP). Zato je kršilo načelo neposrednosti, ki določa, da sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja, to načelo pa uzakonja določilo čl. 253/I ZPP, po katerem sodišče odloči, ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi ali pa naj ga da tudi pisno pred obravnavo. Gre pa tudi za kršitev načela kontradiktornosti (čl. 5 ZPP), po katerem mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Samo tedaj, če ta zakon tako določa, sme sodišče odločilo o zahtevku, o katerem nasprotni stranki ni bila dana možnost, da se izjavi. Ta načela zagotavljajo strankam pravico, da se opredelijo do vsakega dokaznega gradiva in tako aktivno vplivajo na potek in rezultat postopka. Načelo neposrednosti sicer ni kršeno kadar sodišče pisno izvedensko mnenje, glede katerega stranke niso imele pripomb, le prebere na obravnavi, kadar pa imajo stranko na pisno izvedeniško mnenje pripombe in zahtevajo zaslišanje izvedenca oz. dopolnitev izvedenskega mnenja o okoliščinah, ki so pravno pomembne za rešitev spora, je ustno zaslišanje izvedenca oz. dopolnitev pisnega izvedeniškega mnenja potrebna. Zato opustitev zaslišanja izvedenca sodnomedicinske stroke pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (čl. 339/I ZPP). Ker se je pritožila le tožeča stranka je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti v celoti le v zavrnilnem delu, to je v tistem delu, ki ga pritožnik s pritožbo izpodbija, saj je prisodilni del postal pravnomočen in v odločitvi o stroških postopka.

Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje, ki je sicer natančno obrazložilo svojo odločitev, odpraviti to pomanjkljivost in, ali zaslišati izvedenca, ali pa povedati, zakaj meni, da zaslišanje ni potrebno. Ko bo odločalo o delu zahtevku za plačilo zamudnih obresti od odškodnine za negmotno škodo, bo moralo upoštevati, da je bil škodni dogodek v času, ko je že veljal Obligacijski zakonik in ugotavljati zapadlost te odškodnine in od kdaj je stranka prišla v zamudo. Pri ponovnem odločanju o stroških postopka pa bo moralo pretresti tudi pritožbene navedbe tožeče stranke

Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo čl. 354 ZPP razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje zaradi absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, se ni ukvarjalo s tistim delom pritožbe, v katerem pritožnik izpodbija odločitev o primerni višini odškodnine.

Stroški pritožbenega postopka so glede na razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje nadaljnji stroški pravdnega postopka (čl. 165/III ZPP).