VSL sklep III Cp 5287/2005

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem
delu (I. točka izreka) potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov

ugovor kot neutemeljen in obdržalo sklep o izvršbi opr.št. I

z dne 22.11.2004 v celoti v veljavi. Hkrati je odmerilo nadaljnje

stroške upnika na 28.300,00 SIT (I. točka izreka). Nadalje je delno

ustavilo dovoljeno izvršbo, in sicer za dne 29.10.2004 plačanih

852.640,00 SIT, na račun izvršilnih stroškov in obresti (II. točka

izreka).

Proti sklepu se je pravočasno pritožil dolžnik zaradi

nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje

predlaga, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne

prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje in zakonito

postopanje. Meni, da obračun zamudnih obresti po konformni

metodi ni dopusten, saj Zakon o obrestni meri zamudnih

obresti in temeljni obrestni meri iz leta 1995 tega izrecno

ne določa. Opozarja, da je protizakonito tudi prištevanje že

nateklih obresti h glavnici. Treba je upoštevati, da se terjatev, ki

je predmet tega izvršilega postopka, nanaša na obdobje od leta 1994

pa do leta 2004, zato obračun obresti, kot ga prezentira sodišče,

pomeni obrestovanje obresti.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na vsebino pritožbe je sodišče druge stopnje preizkus

izpodbijanega sklepa osredotočilo na pravilnost odločitve

prvostopnega sodišča o zavrnitvi dolžnikovega ugovora (I. točka

izreka izpodbijanega sklepa). Pritožnik sodišču prve stopnje ne

očita, da bi sporne zamudne obresti izračunalo matematično napačno,

temveč graja izključno izbiro metode obračunavanja obresti in

pripisovanje izračunanih obresti glavnici, zaradi česar je v

konkretnem primeru prišlo do razlike v izračunu obveznosti, ki jo ima

dolžnik do upnika po pravnomočni sodbi Delovnega in socialnega

sodišča v Ljubljani z dne 5.2.2004, opr. št. Pd v zvezi s sodbo

Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 20.8.2004,

opr. št. Pdp.

Skladno z določbo 1. odst. 279. člena Zakona o obligacijskih

razmerjih - ZOR (ki se za sporno razmerje uporablja na podlagi 1060.

člena Obligacijskega zakonika) od zapadlih, pa neplačanih zamudnih

obresti ne tečejo zamudne obresti, razen če zakon tako določa.

Obrestovanje neplačanih zamudnih obresti pa so drugi zakoni v smislu

1odst. 279. člena ZOR dopuščali vse do uveljavitve Zakona o

predpisani obrestni meri zamudnih obresti, ZPOMZO-1 (Ur. l. RS, št.

56/03, ki velja od 28.6.2003), in sicer Zakon o obrestni meri

zamudnih obresti, ZOMZO (Ur. l. RS št. 14/92), Zakon o predpisani

obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, ZPOMZO (Ur.

l. RS, št. 45/95) ter Zakon o predpisani obrestni meri - A, ZPOMZO -

A (Ur. l. RS, št. 83/01). Z ZOMZO je bila uporaba konformne metode

izrecno predpisana, od uveljavitve ZPOMZO dalje pa so vsi navedeni

zakoni izjemo od prepovedi obrestnega obrestovanja urejali na ta

način, da so obrestno mero zamudnih obresti določali tako, da je bila

sestavljena iz realnega in revalorizacijskega dela. Pri tem je bila

za osnovo določitve obrestne mere zamudnih obresti vzeta prav

revalorizacija obveznosti. Poleg tega je bila v tem obdobju tudi

temeljna obrestna mera v sklepih Banke Slovenija izračunana na

konformni način. Ker je bila revalorizacija obveznosti sestavni del

obrestne mere, bi bilo tudi obračunavanje obresti za vsako leto

posebej, kot nakazuje pritožnik, v nasprotju s takratno pravno

ureditvijo. Šele ZPOMZO-1 je predpisal zgolj realno obrestno mero,

brez valorizacije, tako da od 28.6.2003 ni nobene zakonske izjeme od

prepovedi obrestnega obrestovanja in se smejo zamudne obresti od

28.6.2003 dalje obračunavati samo še po t.i. linearni metodi.

V konkretnem primeru tečejo zamudne obresti od glavnice 201.055,50

SIT že od 11.11.1994 dalje. Iz obračuna obresti, ki je sestavni del

izpodbijanega sklepa (prim. r. št. 16), je razvidno, da je sodišče

prve stopnje zamudne obresti obračunalo po konformni metodi do

28.6.2003, od tedaj dalje pa po metodi linearnega obrestovanja, kar

je po prepričanju drugostopnega sodišča, glede na povedano,

materialnopravno pravilno. Ob taki uporabi metod obrestovanja se

pokaže, da dolžnik ni poravnal celotne terjatve upniku in da ugovorni

razlog iz 8. točke 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ ni

bil podan, zato je odločitev prvostopnega sodišča, da se dolžnikov

ugovor kot neutemeljen zavrne, pravilna.

Izpodbijani sklep je sodišče druge stopnje preizkusilo še glede

kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 55.

člena ZIZ in 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v

zvezi s 15. členom ZIZ). Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve

stopnje ni storilo nobene izmed navedenih bistvenih kršitev določb

izvršilnega postopka in je pravilno uporabilo materialno pravo. Zato

je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. tč.

365člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ potrdilo. Ker dolžnik s

pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje pritožbene stroške.

Odločitev o tem temelji na 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst.

165člena ZPP, izrek pa je zajet v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.