VSL sklep II Cp 5415/2005

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se
zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov pravdnega postopka
zavrne.
Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega
postopka v znesku 56.460,00 SIT v roku 15 dni, v primeru zamude
skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po
izteku paricijskega roka do plačila.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožeča

stranka dolžna povrniti toženi stranki znesek 92.740,00 SIT pravdnih

stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19.9.2005 do plačila,

v 15, dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeni sklep se je pritožila tožeča stranka. V pritožbi

pravi, da je bila leta 2001 prisiljena vložiti tožbo, saj ji tožena

stranka niti po opominih ni vrnila posojenih zneskov. Potem, ko je

šla tožena stranka leta 2003 v stečaj, je v roku vložila prijavo

terjatve s stečajnem postopku in z njo zahtevala priznanje terjatve v

višini 3,577.552,97 SIT. Stečajna upraviteljica je njeno terjatev

skoraj v celoti priznala, prerekala jo je le za znesek 80,158.33 SIT,

za kar je leta 2005 prejela sklep o napotitvi na pravdo za ta znesek.

Ker je ocenila, da za navedeni znesek ni smotrno nadaljevati pravde

in ker je za preostali znesek, ki ji je bil priznan s strani stečajne

upraviteljice izgubila pravni interes za vodenje tega postopka, je

podala umik tožbe, in sicer takoj potem, ko je tožena stranka

izpolnila zahtevek, torej ko ji je priznala terjatev v stečajnem

postopku. Ker je tožbo umaknila potem, ko je tožena stranka izpolnila

zahtevek, meni da toženi stranki glede na določbo 1. odst. 158. člena

ZPP ni dolžna plačati stroškov pravdnega postopka. Pravdni stroški so

nastali izključno zaradi ravnanja tožene stranke, saj ta ni želela

plačati njej dolžnih zneskov in zaradi ravnanja stečajne

upraviteljice, katera se ni vse do leta 2005 izjavila glede

prijavljene terjatve. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbi

ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zahtevek tožene stranke na

plačilo stroškov postopka kot neutemeljenega zavrne, toženi stranki

pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pravi, da je bil tožeči stranki

njen zahtevek priznan le deloma in da ga zato tožena stranka ni

izpolnila v celoti, s tem pa tudi ni izpolnjen pogoj iz 158. člena

ZPP. Prav tako ne drži, da je tožeča stranka tožbo umaknila takoj.

Zahtevek ji je bil priznan na naroku za preizkus terjatev dne

10.12.2004, sklep o napotitvi na pravdo za prerekan del njene

terjatve je dobila že 1.2.2005, tožbo pa je umaknila šele 17.6.2005

potem, ko je sama tožena stranka na sodišče prve stopnje posredovala

predlog, da naj sodišče postopek ustavi. Pritožbenemu sodišču zato

predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi odločitev sodišča prve

stopnje, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka,

skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odmere dalje do

plačila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno

uporabilo določbo 1. odst. 158. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku,

Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004), saj ni

upoštevalo, da je tožeča stranka umaknila tožbo zato, ker je tožena

stranka njeno terjatev priznala v stečajnem postopku. Po navedeni

določbi mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni

stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena

stranka izpolnila zahtevek. Te določbe v primeru, ko pride do umika

tožbe zaradi priznanja zahtevka tožeče stranke v stečajnem postopku,

ni mogoče razlagati dobesedno. Tožena stranka s priznanjem terjatve v

stečajnem postopku te terjatve tožeči stranki res še ni plačala,

vendar je pri tem potrebno upoštevati, da tožena stranka kot stečajni

dolžnik priznane terjatve ne more izplačati takoj, ko jo prizna.

Terjatve stečajnih upnikov (razen terjatve ločitvenih in izločitvenih

upnikov) se namreč poplačajo šele po pravnomočnosti sklepa o glavni

razdelitvi, ki ga stečajni senat izda po opravljenem naroku za

obravnavanje osnutka za glavno razdelitev (165. in 166. člen Zakona o

prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Uradni list RS, št.

67/1993 s spremembami in dopolnitvami). Ta poseben položaj tožene

stranke kot stečajnega dolžnika terja analogno razlago določbe 1.

odst. 158. člena ZPP, tako da je potrebno šteti, da je tožena stranka

s priznanjem terjatve tožeče stranke v stečajnem postopku izpolnila

zahtevek tožeče stranke. Po takšni razlagi te določbe pa tožena

stranka ni upravičena do povrnitve stroškov pravdnega postopka.

Glede navedb tožene stranke v odgovoru na pritožbo o tem, da tožeča

stranka ni tožbe umaknila neposredno po tem, ko je bila njena

terjatev v stečajnem postopku priznana, pritožbeno sodišče

zaključuje, da določbe 1. odst. 158. člena ZPP o tem, da tožeča

stranka ni dolžna povrniti stroškov pravdnega postopka toženi

stranki, le če je tožbo umaknila takoj po izpolnitvi njenega

zahtevka, tudi v tem smislu ne gre razlagati preozko. Namen te

določbe je preprečiti nastajanje nadaljnjih pravdnih stroškov v

primeru, ko tožena stranka izpolni zahtevek tožeče stranke, ta pa

tožbe kljub temu ne umakne. V predmetni zadevi je tožeča stranka

tožbo umaknila res šele po več mesecih od takrat, ko je bila njena

terjatev v stečajnem postopku priznana, vendar pa zaradi tega v času

od priznanja terjatve v stečajnem postopku pa do umika tožbe niso

nastali toženi stranki nobeni novi pravdni stroški. Iz spisa izhaja,

da je bil narok, razpisan za dne 20.6.2005, pravočasno preklican,

drugih procesnih dejanj - razen tistih, ki se nanašajo na umik tožbe

in ustavitev postopka - pa niti sodišče niti stranke v tem obdobju

niso opravljale. Pritožbeno sodišče je zato štelo, da je tožeča

stranka tožbo umaknila pravočasno.

Pritožbeno sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo navedb tožeče

stranke v pritožbi in tožene stranke v odgovoru na pritožbo o tem, da

terjatev tožeče stranke v stečajnem postopku ni bila priznana prav v

celoti, ampak je bila za znesek 80.158,33 SIT prerekana. Iz spisa

namreč izhaja, da sta obe stranki (tožeča stranka v vlogi o umiku

tožbe z dne 17.6.2005, tožena pa v vlogi z dne 13.6.2005) sodišču

prve stopnje sporočili, da je bila terjatev tožeče stranke v

stečajnem postopku priznana v celoti. Šele v pritožbi je tožeča

stranka prvič navedla, da je bila njena terjatev za znesek 80.158,33

SIT prerekana, na kar se je nato v odgovoru na pritožbo sklicevala

tudi tožena stranka. Te novote pritožbeno sodišče glede na določbo 1.

odst. 337. člena ZPP ni moglo upoštevati, saj sta za prerekani del

terjatve tožeče stranke vedeli že precej prej kot je sodišče prve

stopnje izdalo izpodbijani sklep in bi zato lahko te navedbe podali

že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Ker je sodišče prve stopnje glede na navedeno zmotno uporabilo

materialnopravno določbo 1. odst. 158. člena ZPP, je pritožbeno

sodišče na podlagi določbe 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 4. točko

358člena ZPP pritožbi ugodilo in predlog tožene stranke za

povrnitev stroškov pravdnega postopka v celoti zavrnilo.

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, je pritožbeno sodišče na

podlagi določbe 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena

ZPP odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki

stroške pritožbenega postopka. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče

za sestavo pritožbe priznalo zahtevanih 250 točk, kar skupaj z 2%

materialnih stroškov, 20 % DDV in zneskom 22.800, 00 SIT za sodno

takso za pritožbo znese 56.460,00 SIT, kar je tožena stranka dolžna

plačati tožeči stranki v roku 15 dni, skupaj z zakonitimi zamudnimi

obrestmi od prvega dneva po izteku paricijskega roka do plačila.