VSL sklep III Cp 3546/2005

Pritožba zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrže.
Pritožba zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrne in se v
tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka

odločilo, da se izvršba ustavi za plačane zneske v skupnem znesku

1,335.000,00 SIT, v drugi točki izreka je odločilo, da se ugovor

dolžnice zoper sklep o izvršbi zavrne, v tretji točki izreka pa je

odločilo, da mora dolžnica v roku 8 dni od prejema tega sklepa

sodišču predložiti listine za odločitev o predlogu za oprostitev

plačila sodnih taks.

Zoper 1. in 2. točko izreka navedenega sklepa se je dolžnica

pritožila. V pritožbi navaja, da vztraja, da se vsa plačila, ki so

bila izplačana na podlagi administrativne prepovedi, ki je sestavni

del posojilne pogodbe, upoštevajo za zmanjšanje glavnice, poleg tega

pa pravi, da je bilo na podlagi administrativne prepovedi do vložitve

pritožbe plačanih še 150.000,00 SIT, in sicer vsak mesec od januarja

do maja 2005 po 30.000,00 SIT. Pravi, da so vse navedbe upnika

neresnične. Ker so vsa plačila izvršena na podlagi administrativne

prepovedi, sodišče ne bi smelo uporabiti določbe 313. člena ZOR.

Pravi, da je ZOR v letih od 1999 do 2001 upošteval plačila za

zmanjševanje glavnice in šele nato za plačilo zamudnih obresti,

zaradi tega pa je prišlo do nepravilnega obračunavanja. Pravi, da je

zoper izvršilni naslov sklep Okrajnega sodišča v Kočevju opr. št. I

40/98 z dne 18.12.1999 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani

opr. št. III Cp 268/99 vložila revizijo na Vrhovno sodišče RS.

Nadalje pravi, da ZOR ne dovoljuje obresti od obresti in da zamudne

obresti prenehajo teči, ko dosežejo višino glavnice. Meni, da je

upnik glede na odločitev Poravnalnega sveta pri Združenju bank

Slovenije neupravičeno navedel, da kredita ne plačuje, upnik pa bi jo

moral o porabi depozita v višini 148.890,00 SIT obvestiti.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi v

točki 1. in 2. izreka.

Pritožba proti odločitvi v 1. točki izreka ni dovoljena, pritožba

proti 2. točki izreka ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnica nima pravnega interesa za

vložitev pritožbe zoper prvo točko izreka izpodbijanega sklepa, s

katerim je sodišče prve stopnje odločilo o delni ustavitvi izvršbe,

saj je takšna odločitev njej v korist. S pritožbo proti odločitvi o

delni ustavitvi izvršbe namreč dolžnica ne bi mogla doseči ugodnejše

rešitve zase kot je ustavitev postopka. Na podlagi določbe 1. točke

365člena ZPP v zvezi s 1. in 3. odst. 343. člena ZPP in 15. členom

ZIZ (Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradno prečiščeno besedilo,

Uradni list RS, št. 40/2004) je zato pritožbo dolžnice zoper prvo

točko izreka izpodbijanega sklepa zavrglo.

Pritožba dolžnice zoper drugo točko izreka izpodbijanega sklepa ni

utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dolžnica z

navedbami in dokazi, ki jih je predložila ugovoru zoper sklep o

izvršbi, ni izkazala, da bi poravnala upnikovo terjatev v višjem

znesku kot je znesek, za katerega je sodišče prve stopnje v 1. točki

izreka izpodbijanega sklepa ustavilo izvršbo. Dolžnica je v zvezi s

tem sodišču prve stopnje predložila le obračun kredita za obdobje od

31.5.1998 do 30.11.2001, za vse v njem navedene plačane zneske pa je

sodišče prve stopnje izvršbo z izpodbijanim sklepom tudi delno

ustavilo. Pritožbenih navedb o tem, da je upniku plačala še

nadaljnjih 150.000,00 SIT, pa dolžnica v pritožbi ni z ničemer

izkazala. Sodišče prve stopnje je pri poračunavanju upnikove terjatve

pravilno uporabilo določbo 313. člena ZOR (Zakon o obligacijskih

razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 s spremembami in

dopolnitvami), ki ga je potrebno uporabiti za razmerje med strankama

na podlagi določbe 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega

zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001), saj gre za pogodbeno

razmerje, ki je med strankama izvršilnega postopka nastalo dne

9.2.1990, to je pred uveljavitvijo OZ dne 1.1.2002. Po navedeni

določbi se s plačili najprej poravnajo stroški, nato obresti in šele

nato glavnica, pritožbene navedbe o tem, da je ZOR v letih od 1999 do

2001 upošteval plačila za zmanjševanje glavnice in šele nato za

plačilo zamudnih obresti pa zato ne držijo. Neutemeljeno pritožnica

navaja tudi, da zamudne obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico.

ZOR je sprva v določbi 401. člena res določal, da obresti nehajo

teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico.

Vendar pa je bila ta določba z novelo ZOR v letu 1989 (Uradni list

SFRJ št. 57/89) črtana in od dne 7.10.1989 ta določba ne velja več.

Prav tako se za razmerje med strankama ne uporablja enaka določba

376člena OZ, saj se ta uporablja le za razmerja, ki so nastala po

uveljavitvi OZ dne 1.1.2002. Tudi samo dejstvo, da je dolžnica zoper

izvršilni naslov vložila revizijo, po določbi 1. odst. 55. člena ZIZ

ne preprečuje izvršbe, izvršba teče vse, dokler ni izvršilni naslov

pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za

neveljavnega oziroma dokler ni razveljavljeno potrdilo o

izvršljivosti (1. odst. 76. člena ZIZ in 4. točka 1. odst. 55. člena

ZIZ). Iz enakih razlogov tudi ugotovitev Poravnalnega sveta pri

združenju bank Slovenije z dne 17.5.2004 o nepravilnostih pri

obračunavanju kredita s strani upnika ne more vplivati na obstoj in

višino obveznosti dolžnice, določene v izvršilnem naslovu. Dolžnica

lahko v ugovoru zoper sklep o izvršbi v skladu z 8. točko 1. odst.

55člena ZIZ utemeljeno ugovarja upnikovi terjatvi le, če je

terjatev upnika prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po

izvršljivosti odločbe, ki je izvršilni naslov, ali pa pred tem, toda

v času, ko dolžnica tega ni mogla uveljavljati v postopku, iz

katerega izvira izvršilni naslov. Dolžnica pa niti v ugovoru zoper

sklep o izvršbi niti v pritožbi ne navaja, da nepravilnosti

upnikovega obračuna ni mogla ugovarjati že v postopku izdaje

izvršilnega naslova. Ker tako niso podani razlogi, iz katerih

pritožnica izpodbija sklep sodišča prve stopnje, niti razlogi na

katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350.

člena ZPP - Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo,

Uradni list RS št. 36/2004 v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno

sodišče na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP pritožbo dolžnice

zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa zavrnilo, sklep sodišča

prve stopnje pa v tem delu potrdilo.