VSK sodba Cp 557/99

1. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se izrek glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožnici 1.320.000,00 SIT in ji povrniti pravdne stroške v znesku 216.182,00 SIT, vse z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestmi meri, ki tečejo od 1.2.1999 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek se zavrne." 2. V ostalem delu se pritožba tožene stranke, pritožba tožnice pa v celoti zavrneta.
3. Tožnica je dolžna toženi stranki plačati 50.350,00 SIT stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožnici odškodnino za materialno in nematerialno škodo v skupnem znesku 1.570.000,00 SIT, in sicer za dražjo prehrano 40.000,00 SIT, za pretrpljene telesne bolečine 400.000,00 SIT, za strah ob nezgodi ter strah za izid zdravljenja 250.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 500.000,00 SIT in za skaženost 380.000,00 SIT ter toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 340.726,00 SIT, vse z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od izdaje sodbe dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da se tožbeni zahtevek zavrne oziroma izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da tožena stranka opravlja gostinske storitve že več kot petindvajset let, podobnih škodnih dogodkov doslej še ni bilo ter da je ureditev kuhinj po gostinskih lokalih tožene stranke izvedena skladno s projektno dokumentacijo, oprema kuhinj pa je v standardni izvedbi domačih proizvajalcev gostinske opreme. Glede na zasnovo plinskih štedilnikov, kjer je gorišče premaknjeno v središče, mehanizem izgorevanja pa skoncentriran tako, da plamen ne sega iz predvidenega območja gorenja, je dodatno nameščanje varnostnih dodatkov nepotrebno. Prav zaradi tega meni, da je očitek sodišča, da tožena stranka ni poskrbela za pogoje za varno delo s štedilnikom, nesprejemljiv.

Vztraja, da je tožnica v pretežni meri odgovorna ali vsaj soodgovorna za škodni dogodek. Nadalje ugovarja prisojeni odškodnini tudi po višini in sicer odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za strah, za utrpele telesne bolečine ter stroške za prehrano.

Tožnice pa se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da ji je prvostopno sodišče prisodilo prenizko odškodnino za utrpelo materialno in nematerialno škodo.

Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zahtevek za utrpelo škodo zaradi pomoči in postrežbe druge osebe, prenizka je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter odškodnina zaradi utrpelega strahu. Predlaga zvišanje odškodnine.

Tožeča stranka je podala tudi odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče to pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena le glede višine dosojene odškodnine, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

K pritožbi tožene stranke: Čeprav tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge, v pritožbi ni obrazložila pritožbenega razloga bistvene kršitve postopka.

Pritožbeno sodišče je zato opravilo le uradni preiskus (2. odst. 365. čl. ZPP), pri tem pa kakšne bistvene kršitve postopka iz 2. odst.

354čl. ZPP ni našlo, zato zaključuje, da je ta pritožbeni razlog neutemeljen.

Tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo okoliščine delovne nesreče, v kateri je tožnica utrpela škodo. V času škodnega dogodka je tožnica mešala riž na žaru. To je izpovedala tožnica, njeno izpoved je kot logično potrdil izvedenec, zato je pritožba ne more omajati zgolj s polemiko. Poleg žara je bil v času škodnega dogodka nameščen nizki plinski kuhalnik, ki se je uporabljal za lažje kuhanje v velikih in težkih loncih. Ogenj na tem štedilniku je bil na višini približno 46 cm, sodišče prve stopnje je zato življensko prepričljivo zaključilo, da je do vžiga tožničine halje prišlo, ker se je plamen tega ognja zaradi ravnega dna posode razširil navzven in oplazil tožničino oblačilo, ki se je vžgalo.

Glede na višino štedilnika in tožničin položaj je takšno sklepanje edino logično, sploh ker je v prostoru bil na višini vžiga halje to edini ogenj. Da je do škodnega dogodka prišlo v takšnih okoliščinah je v dokaznem gradivu dovolj opore. Sodišče prve stopnje se je pri dokaznih zaključkih utemeljeno oprlo tudi na izvedeniško mnenje ing.

M.Z., ki je strokovno in prepričljivo. Pritožba zato ta dokaz neutemeljeno napada. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pa je pravilno zaključilo, da je tožena stranka po temelju v celoti odgovorna tožnici za nastalo škodo. Izvedenec je v izvedeniškem mnenju izpostavil konkretne kršitve varstvenih ukrepov v tem primeru.

Pojasnil je, da bi tožena stranka morala poskrbeti za dodatno zaščito nizkega štedilnika na levi in desni strani tako, da bi postavila ustrezno zaščitno zaslonko, ki bi se lahko umaknila ali odprla v času postavljanja ali odstavljanja loncev, če se ne bi odločila sploh za premestitev tega štedilnika na drugo mesto v kuhinji, kjer ni delovnih mest. Prav tako pa bi morala poskrbeti za poučitev tožnice o nevarnostih dela na ali ob takšnem nizkem plinskem štedilniku.

Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka tožnici odgovorna za škodo, ki jo je utrpela v delovni nezgodi. Tožena stranka ni zagotovila potrebnih pogojev za varno delo v smislu 1. odst. 36. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR) in ker je podjetje delavcu odškodninsko odgovorno za vsakršno škodno dejanje, zaradi katerega je pretrpel škodo na delu, je odločitev o temelju povsem na mestu. Glede na določbo 1. odst.

154člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR bi namreč tožena stranka morala dokazati, da ni kriva za to škodo. To pa ji ni uspelo, kot tudi ne, da je tožnica sama prispevala k nastanku škode. V tej odškodninski zadevi se bi glede na okoliščine, v katerih je prišlo do škode, lahko postavilo kvečjemu vprašanje, ali ni podana na strani tožene stranke sploh objektivna odgovornost. Ker pa se glede temelja pritožuje le toženka in je njena odgovornost že po krivdnem načelu zanesljivo 100%, pritožbeno sodišče ugotavlja, da materialnopravna presoja v nobenem primeru ni v škodo tej pritožnici. Pritožba je zato v delu, kolikor izpodbija temelj odškodninske odgovornosti, neutemeljena. Delno pa je po mnenju pritožbenega sodišča utemeljena pritožba glede višine dosojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu.

Toženec navaja, da iz izvedeniškega mnenja dr. T. izhaja, da opeklina oziroma brazgotina ne predstavlja nikakršnih fizioloških oziroma funkcionalnih ovir ter da se trajne psihične bolečine odražajo le skozi skaženost. Tem navedbam ni mogoče pritrditi, saj izvedenec ugotavlja, da brazgotina tožnico osebno moti, jo špika, občasno nekaj lažje zbada nad srednjim razbarvanim bledim delom, kjer kože ne občuti prav oziroma le malo, obrobno pa opeklinska brazgotina moti z občutenjem lažjega vlečenja pri posedanjih, tako občasno ta del desnega stegna delno čuva pred sedalnim pritiskom na sedežu.

Ugotavlja tudi, da posledična opeklinska brazgotina tožnico moti in ji povzroča subjektivne težave. Brazgotina je manj vredni kožni pokrov, lahko bolj ranljiv na zunanje dejavnike, tudi na sončenje, obstaja teoretična možnost poznih trofičnih - prekrvavitvenih sprememb ter tudi morebitne alteracije v visokih letih. Tožnica je izpovedala, da jo brazgotina moti pri gibanju okrog nižjih predmetov, ker je občutljiva na udarce. Izvedenec je opisane težave po prosti presoji ocenil na 5% zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti, pri tem se je oprl na tabele nezgodnih zavarovanj zavarovalnic, na podlagi katerih se ocenjuje invalidnost. V tem delu je izvedeniško mnenje povsem neuporabno, saj tožnica v konkretni pravdi iztožuje neposlovno odškodninsko obveznost, zato ocena invalidnosti po tabeli zavarovalnic ni v skladu z določili 200. člena ZOR. Za odločanje o zahtevku za denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa ni pomembno, kolikšen je odstotek telesne poškodbe, ki ga je navedel v izvedeniškem mnenju izvedenec dr. T., saj se denarna odškodnina prizna zaradi telesnih in psihičnih tegob, ki jih prizadeti s trajnimi posledicami čuti. Glede na opisane posledice in omejitve, ki jih mora tožnica sprejemati v vsakdanjem življenju, gotovo trpi duševne bolečine. Zatorej so nepravilne navedbe toženca, da tožničina življenjska aktivnost ni v ničemer zmanjšana ter se pritožbeno sodišče sklicuje na ugotovitve prvostopnega sodišča in zgoraj navedene razloge glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice. Pri tem pa ugotavlja, da tožničine posledice le niso tako izrazite, da bi opravičevale odškodnino v višini, kot je to dosodilo prvostopno sodišče, ki je očitno sledilo procentu invalidnosti iz izvedeniškega mnenja. Če se upoštevajo ugotovljena prikrajšanja in prizadetosti, ki jih tožnica zaradi posledic opekline trpi ter primerjava z odškodnino v podobnih primerih, znaša pravična odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 400.000,00 SIT.

Tudi odškodnina za strah je po mnenju toženca pretirana. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnica opazila, da ji delovna obleka gori šele, ko se je ogenj že nekoliko razširil in je tožničino obleko sodelavka hitro pogasila, opečeno kožo pa ji namazala z ribjim mazilom, tožnica pa je nadaljevala z delom, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da primarni strah ni bil intenziven. Prav tako pa tudi sekundarni strah že glede na ugotovitev, da je tožnica utrpela opeklino lažje stopnje, ni mogel biti intenziven, saj po ugotovitvi in oskrbi poškodbe objektivno ni bilo več razloga za intenziven strah. Obstajala je le še zaskrbljenost za izid zdravljenja oz. za posledice, ki jih bo zapustila opeklina. Torej pri tožnici ni bil prisoten tako intenziven strah, da bi opravičeval odškodnino iz tega naslova v višini, kot jo je dosodilo prvostopno sodišče. Primerna odškodnina za to obliko škode znaša zato 100.000,00 SIT, višji zahtevek iz tega naslova pa je bil pretiran.

Nadalje toženec izpodbija tudi odškodnino za telesne bolečine, ker meni, da intenziteta bolečin ni bila tolikšna, da bi opravičevala takšno višino odškodnine. Pritožbeno sodišče je mnenja, da je prvostopno sodišče pravilno ovrednotilo ugotovljena dejstva v zvezi s prestanimi telesnimi bolečinami in je prisojena odškodnina primerna.

Pritožbena navedba glede prvisoko dosojene škode za dražjo prehrano pa je povsem pavšalna in je zato pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.

K pritožbi tožnice : Pritrditi je potrebno navedbi tožnice, da je sodišče napačno ugotovilo seštevek odškodninskih postavk. Skupno glasi tožbeni zahtevek na 1.990.000,00 SIT, vendar ta napaka v ničemer ne vpliva na odločitev.

Navedbam o neutemeljenosti zavrnitve zahtevka za utrpelo škodo zaradi pomoči in postrežbe druge osebe ni mogoče slediti. Že sama tožnica je izpovedala, da dodatnih stroškov ni imela ter jih tudi ni izkazala, zaradi tega jih tudi ne more uveljavljati. Pritožbena trditev je neutemeljena.

Pritožene trditve glede prenizko dosojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu pa niso utemeljene, saj je že iz gornje obrazložitve ob pritožbi tožene stranke razvidno, da je bila odškodnina v tem delu celo previsoko odmerjena in jo je pritožbeno sodišče iz spredaj obrazloženih razlogov znižalo. Pritožbeno sodišče je, kot je kot je spredaj obrazloženo, pritožbi toženca delno ugodilo in skupno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo za 250.000,00 SIT oziroma izrek izpodbijane sodbe spremenilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe (4. odst. 373. člena ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je v skladu z določbo 2. odst. 166. člena ZPP odločalo o stroških vsega postopka. Te stroške je že odmerilo sodišče prve stopnje, le da je porazdelitev glede na spremenjeni uspeh sedaj drugačna. Stroški tožnice na prvi stopnji so bili skupno odmerjeni na 451.432,00 SIT, ker je tožnica zaradi spremenjene sodbe uspela v pravdi s 66%, ji je tožena stranka dolžna povrniti v tem razmerju njene stroške postopka, kar znese 197.945,00 SIT, stroški tožene stranke pa so bili na prvi stopnji odmerjeni na 240.480,00 SIT in glede na njen 34% uspeh, ji je tožnica dolžna povrniti 81.736,00 SIT. Po pobotanju stroškovnih odločb je zato tožena stranka dolžna tožnici povrniti 216.182,00 SIT stroškov postopka na prvi stopnji.

Glede na uspeh s pritožbo je tožena stranka upravičena do stroškov pritožbenega postopka, ki so odmerjeni od pcto 250.000,00 SIT, po veljavni Odvetniški tarifi in je tožnica dolžna toženi stranki povrniti 50.350,00 SIT pritožbenih stroškov.