VSC sklep Cp 1370/99

Ob reševanju pritožbe se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se predlog za odlog vknjižbe zastavne pravice z a v r ž e .

Sodišče prve stopnje je dne 14. 10. 1998 pod opr. št. R 332/98 na podlagi določila 248. člena Zakona o izvršilnem postopku - ZIP izdalo sklep, s katerim je po predlogu upnice na podlagi izvršilnega naslova, ki se glasi na denarno terjatev v zavarovanje izvršljive denarne terjatve do dolžnice v višini 4,018.244,20 SIT s pripadki, dovolilo vknjižbo zastavne pravice v korist upnice na dolžnici do 7/16 lastnih nepremičninah vl. št. 513 k.o. Š. kot glavnem vložku in na do 1/2 solastnih nepremičninah, vpisanih v vl. št. 572 k.o. L. kot sovložku. Dolžnica je v dne 13. 11. 1998 poslani vlogi, naslovljeni kot "vloga za odlog vknjižbe na nepremičnine", predlagala odlog vknjižbe zastavne pravice. Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom navedeni dolžničin predlog za odlog zavrnilo z utemeljitvijo, da tudi,če je bilo med strankama dogovorjeno obročno odplačilo dolga, ima upnica, dokler v sklepu navedena denarna terjatev obstaja, katere obstoj in višino tudi dolžnica ne prereka, po določilu 243. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ oz. po določilu 248. člena prej veljavnega ZIP, pravico do zavarovanja z vknjižbo zastavne pravice na dolžničinih nepremičninah. Pravico zahtevati zavarovanje z zastavno pravico na nepremičnini ima upnik na podlagi izvršilnega naslova, ki se glasi na denarno terjatev. V kolikor in ko bo terjatev upnice do dolžnice prenehala, pa bo mogoče predlagati izbris zastavne pravice.

Dolžnica po mnenju sodišča tako ni predlagala nobenih utemeljenih razlogov za odlog vknjižbe, pri čemer poudarja, da gre le za zavarovanje v izvršilnem naslovu ugotovljene denarne terjatve upnice do dolžnice.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila dolžnica. V laični pritožbi se sklicuje na socialno stisko in navaja, da je po moževi smrti prevzela trgovino z mešanim blagom,katere nosilec je bil njen mož. Leta 1994 je najela posojilo v višini 1,800.000,00 SIT prav za poravnavo davčnih obveznosti. Ker je promet močno upadal, dolgovi pa so z obrestmi naraščali,je bila 1998. leta prisiljena prenehati z dejavnostjo. Ponavlja, da je upnico zaprosila za odpis prispevkov za ZPIZ. Najemnine za poslovni prostor ne prejema več, ker je najemnik prenehal z dejavnostjo. Ime hčerko, ki študira v Ljubljani. Prejema pokojnino po pok. možu. Poudarja, da je v hudih težavah.

Sodišče druge stopnje je ob reševanju pritožbe, v kateri dolžnica ne navaja nobenega od pritožbenih razlogov, s katerim bi uspela izpodbiti sklep sodišča prve stopnje, po uradni dolžnosti (2. odst.

350čl.Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker je napačno tolmačilo določilo 239. člena ZIZ. Citirano določilo predpisuje, da se določbe navedenega zakona o izvršbi smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje, če ni v tem zakonu drugače določeno. Kot sredstvo zavarovanja je sodišče prve stopnje po predlogu upnice še po določilih pred ZIZ veljavnega ZIP, ki je sicer predvidel ista sredstva zavarovanja kot ZIZ,razen zastavne pravice na premičnini, dovolilo zastavno pravico na nepremičnini po pogojih in na način ter z učinkom, kot so določali členi 248, 249 in 251, in kot to (isto) določajo členi 343 - 245 ZIZ. Upnica je torej z ustanovitvijo zastavne pravice v zavarovanje izvršljive denarne terjatve do dolžnice v višini 4,018.244,20 SIT s pripadki dobila samo varstvo za svojo terjatev, ne pa še poplačila, čeprav bi sicer upnica lahko na podlagi izvršilnega naslova, ki se glasi na izvršljivo denarno terjatev (prej 248. člen ZIP, sedaj 243. člen ZIZ), predlagala že izvršbo in s tem prišla do poplačila terjatve, vendar se je (očitno) odločila le za zavarovanje svoje terjatve in si s tem zagotovila, da bo lahko kasneje vložila predlog za izvršbo zoper vsakega kasnejšega lastnika dolžničinih nepremičnin, čeprav proti njemu nima izvršilnega naslova (prej 251. člen ZIP, sedaj 245. člen ZIZ). Opisan namen in učinek zavarovanja z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini, in sploh sama narava zavarovanja terjatev, pa po oceni sodišča druge stopnje ne dopušča uporabe instituta odloga, kar napotuje na zaključek, da smiselna uporaba določb o odlogu izvršbe (čl. 71-75 ZIZ) v predmetnem postopku zavarovanja v izvršilnem naslovu ugotovljene denarne terjatve upnice do dolžnice, in sploh v postopku zavarovanja terjatev (saj ZIZ v delu, ki ureja zavarovanje (3. del zakona) tega instituta ne predvideva), ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je torej napačno štelo, da je odlog v postopku zavarovanja sicer dopusten, da pa dolžnica za odlog vknjižbe ni navedla nobenih utemeljenih razlogov in iz tega razloga dolžničin predlog za odlog vknjižbe zastavne pravice kot neutemeljen zavrnilo.Odlog izvršbe kot zastoj v izvršilnem postopku,ki se nanaša na stadij oprave izvršbe,v katerem izvršilno sodišče za izpolnitev oz. poplačilo upnikove terjatve izvrši vsa tista dejanja,ki izhajajo iz sklepa o izvršbi,je torej institut, ki je specifičen za postopek izvršbe, ne pa tudi za postopek zavarovanja. Ker torej v postopku zavarovanja terjatve odloga izvršbe oz. smiselno vknjižbe zastavne pravice na nepremičnini ni dopustno predlagati, bi moralo prvostopno sodišče ob pravilni razlagi določila 239. člena ZIZ dolžničin dne 3. 11. 1998 vloženi predlog za odlog vknjižbe zastavne pravice, zavreči kot nedovoljen. Ob ugotovitvi,da je prvostopno sodišče glede bistvenih okolnosti postopka dejansko stanje v izpodbijanem sklepu pravilno in popolno ugotovilo, je pritožbeno sodišče po 4. točki 358.člena ZPP pobijani prvostopni sklep spremenilo tako, da je dolžničin predlog za odlog vknjižbe zastavne pravice zavrglo.