VSC sklep Cp 892/99

Pritožbi se u g o d i , vmesna sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva v r n e v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odgovorna tožniku za vso škodo, ki mu je nastala pri delu dne 6.7.1996. Odločilo se je, da bo o višini odškodnine in stroških postopka odločalo s končno odločbo.

Zoper vmesno sodbo se je tožena stranka pritožila iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo sodbe, s katero bo zavrnjen zahtevek tožnika, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. V pritožbi trdi, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in sicer, da bi naj do nesreče prišlo v popoldanski smeni, čeprav je v resnici prišlo do nesreče zjutraj ob 7.30 uri. Meni, da je tožnik sam povzročil škodni dogodek, saj je hodil po podestu, ki je narebran, na katerem ni nobene maščobe, morebitna maščoba oz. mokrota po tleh in zadaj za strojem pa ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Ne drži, da bi naj kar vsepovzrek brizgala sirna masa iz stiskalnice. Nikakršne možnosti ni, da bi uhajala, če pa bi do tega prišlo, pa bi bil za to odgovoren tožnik. Tožnik je imel obute gumijaste škornje, ki so povsem ustrezni in drsenje preprečujejo. Če je spodrsnil, je do tega prišlo zgolj zaradi njegove neprevidnosti. Razen tega tožena stranka trdi v pritožbi, da ni izkazana vzročna zveza med zatrjevano poškodbo in tožnikovim zdravljenjem. Tožnik trdi, da se je v škodnem dogodku udaril v komolec in še 10 dni delal, ko je šele bila ugotovljena ruptura mišice nadlaktnice, kar pa je povsem nekaj drugega, kot udarec na komolec. Rupturo mišice nadlaktnice si je lahko pridobil toženec kjerkoli. Če bi se res poškodoval 6. 7. 1993, kot zatrjuje, bi sigurno takoj iskal zdravniško pomoč.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka obrazloženo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) je sodišče druge stopnje postopek nadaljevalo na podlagi Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/94, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90 - v nadaljevanju: ZPP), saj je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo sedaj veljavnega zakona. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje preuranjeno odločilo o odgovornosti tožene stranke za škodo, ki jo v tej pravdi tožnik vtožuje. Nima sicer pomislekov o ugotovitvah sodišča prve stopnje o dejstvih, na podlagi katerih je sodišče odločalo o nastanku dogodka, o katerem tožnik trdi, da je bil v njem telesno poškodovan. Meni tudi, da je tožnik obstoj škode izkazal. Odločitev o odgovornosti tožene stranke po kriterijih o objektivni odgovornosti za tožnikovo škodo je po oceni pritožbenega sodišča tudi pravilna. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je glede na delovne pogoje, v katerih je tožnik delal namreč, da se z detergenti tla med delovnim časom ne smejo čistiti in da se med samim delom kotel in predstiskalnica sirnega zrnja spirata s toplo vodo po vsaki izmeni sirne mase in da pri tem padajo na tla koščki sirne mase, ko se dvigne pokrov predstiskalnice po stiskanju in da kaplja masna sirotka na tla, ko tožnik po opravljenem stiskanju polaga komade sira na tekoči trak, takšni, da predstavljajo pogoje povečane nevarnosti zdrsa. V zvezi z deloma ob povečani nevarnosti pa se skladno s čl. 173 ZOR tako, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo šteje, da izvira škoda iz te stvari oz. iz te dejavnosti, torej da gre za objektivno odgovornost tožeče stranke.

Pač pa je oceno sodišča prve stopnje o vzročni zvezi med tožnikovo škodo in škodnim dogodkom pritožba tožene stranke omajala tako, da se je pritožbeno sodišče odločilo pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje (čl. 370 ZPP/77).

Za pravilno oceno, ali je tožnikova škoda v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, bo potrebno z izvedencem iz medicinske stroške ugotoviti, ali je tožnik še lahko kar 10 dni delal na svojem delovnem mestu brez zdravnikove pomoči, če si je res pri padcu 6.7.1993 desno nadlaht poškodoval tako, da si je partialis musculi bicepitis brachii dex.).

Potrebno bi bilo tudi ugotoviti, ali je zdravnik ocenil, da gre za svežo ali pa kar za 10 dni staro telesno poškodbo. O tem, kako je tožnik s takšno poškodbo lahko opravljal svoje delo, bi bilo koristno natančno zaslišati tožnika kot stranko.

Ko bo sodišče prve stopnje razjasnilo še našteta odprta vprašanja, bo lahko z gotovostjo odločilo o odgovornosti tožene stranke za tožnikovo škodo, upoštevaje tudi okoliščine, opisane v uvodu te odločbe.