VSM sodba Cp 1892/99

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 600.000,00 SIT s pripadki ob tem, ko je ugotovilo, da je utemeljen ugovor zastaranja, ki ga je podala tožena stranka. Obenem je tudi odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 66.740,00 SIT.

Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in prvostopno sodbo razveljavi ter zadevo odstopi prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi, da je v konkretni zadevi potrebno upoštevati triletni zastaralni rok v skladu z določilom prvega odstavka 380. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, na katerega napotuje tudi 17. člen "Posebnih zavarovalnih pogojev za nezgodno zavarovanje učencev in študentov", veljavnih v času nezgode in sklenitve zavarovalne pogodbe. Po členu 380/I ZOR namreč petletni zastaralni rok velja le za terjatve sklenitelja zavarovanja oziroma tretje osebe iz pogodb o življenjskem zavarovanju, za druge zavarovalne pogodbe (torej tudi za pogodbo o nezgodnem zavarovanju) pa triletni zastaralni rok, všteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Pri tem je v dosedanjem postopku ugotovljeno, da se je tožnik poškodoval leta 1993 in tedaj je bilo tudi zaključeno njegovo zdravljenje, s tem pa je začetek teka zavarovalnega roka šteti 1.1.1994, kar je med strankama nesporno. Pri tem pa je pomembno, da tožnik uveljavlja terjatev iz pogodbe o nezgodnem zavarovanju, ne pa iz pogodbe o življenjskem zavarovanju.

Res je, da je tudi nezgodno zavarovanje poleg življenjskega šteti kot osebno zavarovanje (člen 942 ZOR), toda člen 380/I ZOR le za terjatve sklenitelja zavarovanja oziroma tretjih oseb iz pogodb o življenjskem zavarovanju določa petletni zastaralni rok za terjatve iz drugih zavarovalnih pogodb, torej tudi za nezgodno zavarovanje, pa triletni zastaralni rok. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da je tožnikova terjatev zastarana, ker je zastaralni rok pričel teči 1/1-1994, tožba pa je bila vložena dne 28.2.1998, torej po preteku triletnega zastaralnega roka.

Sodišče prve stopnje je tako materialno pravo pravilno uporabilo in uveljavljani pritožbeni razlog, na katerega je sicer pritožbeno sodišče dolžno paziti tudi po uradni dolžnosti, ni podan. Prav tako pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu zadeve (člen 365/II ZPP/77) ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka in je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (člen 368 ZPP/77).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker stroški niso bili priglašeni.

Citirana določila ZPP/77 so bila uporabljena na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku.