VSL sodba I Cp 1967/98

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavezalo toženca, da iz naslova pogodbeno sprejete obveznosti tožniku plača znesek 8.250.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter mu povrne njegove pravdne stroške v znesku 255.880,00 SIT prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po členu 353. ZPP/77, pri čemer predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ali njeno spremembo. Navaja, da je sicer res tožena stranka sklenila z tožečo stranko dogovor, ki ga tožeča strakna uporablja kot podlago za tožbo, vendar pa je bil ta dogovor sklenjen pod grožnjo, da tožeča stranka ne bo izpraznila trgovine Zapravljivček, čeprav je bila to dolžna storiti na podlagi pravnomočne sodbe, dokler ji tožena stranka ne vrne danega denarja iz naslova kupnine. Grozila je celo, da bo raje razbila vso opremo v trgovini, oziroma jo razprodala. Glede na to, da je tožena stranka več kot tri leta čakala na izročitev trgovine, na koncu pa je tudi pridobila pravnomočen izvršilni sklep in je lahko v kratkem pričakovala odredbo o datumu prisilne izpolnitve izvršilnega sklepa na izročitev lokala, je v strahu pred fizičnim uničenjem lokala šla sklepat predmetni dogovor.

Nadalje opozarja, da temelj terjatve tožeče stranke do tožene stranke po tem dogovoru izhaja iz učinka sodno razdrte kupoprodajne pogodbe v smislu 132. člena ZOR, saj je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je kupoprodajna pogodba sklenjena dne 21.5.1990 razdrta, torej lahko tožena stranka vrne le to kar je prejela, saj drugih obveznosti do tožeče stranke ni imela. Ker pa tožeča stranka to terjatev zahteva že v tožbi pod opr.štev. P 303/93, ki je bila vložena 10.5.1993 in se je kasneje združila s tožbo P 91/95 v novo opr.štev. P 347/96, bi moralo že samo sodišče po uradni dolžnosti predmetno tožbo v smislu 194. člena ZPP zavreči, ker obveznost v obeh tožbah izvira iz istega temelja. V primeru, ko bi tožnik uspel v obeh pravdah, bi dobil tisto, kar naj bi mu po njegovem šlo, dvakrat.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na vsebino pritožbenih razlogov toženec očitno sprejema dokazno oceno sodišča glede same zapadlosti pogodbene obveznosti, saj ji iz tega razloga več ne ugovarja, pač pa v pritožbi na novo ugovarja sami veljavnosti obravnavane pogodbe oziroma dogovora zaradi njegove zatrjevane sklenitve pod grožnjo. Uveljavljane napake volje pri sklenitvi pogodbe po členu 60 Zakona o obligacijskih razmerjih pa ni mogoče uspešno uveljaviti na način,kot to skuša storiti pritožnik, torej z ugovorom, pač pa bi jo moral uveljaviti s tožbo na razveljavitev pogodbe oziroma nasprotno prejudicialno tožbo na ugotovitev njene neveljavnosti po 1. odstavku 189. člena ZPP/77, ki bi jo sodišče moralo upoštevati in obravnavati, zaradi česar se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati s sicer malo verjetno - glede na pritožbene navedbe ter dejstvo, da o njej toženec ni ničesar izpovedal - napako volje pri sklenitvi pogodbe.

Kar pa se tiče v pritožbi uveljavljane litispendence po 2. odstavku 194. člena ZPP/77, pa je treba pojasniti, da ker sedaj uveljavljani zahtevek po prepričanju pritožbenega sodišča ni identičen z zahtevkom iz prej začete pravdne zadeve med istima strankama, ni pogojev za zavrženje obravnavane tožbe, zaradi česar je torej tudi ta pritožbeni ugovor neutemeljen. Identiteta zahtevkov namreč pomeni, da mora stranka obeh zahtevkih od iste nasprotne stranke uveljavljati isti tožbeni temelj ter isti tožbeni predlog. Ker pa po zatrjevanju pritožnika v prvi začeti pravdi tožnik uveljavlja vračilo kupnine v znesku 472.258,00 DEM zaradi razdrte kupoprodajne pogodbe po členu 132 ZOR in ker v sedaj obravnavani pravdi tožnik uveljavlja pogodbeno dogovorjeno plačilo in sicer 5% od bruto inkasa - prometa poslovanja trgovine Z. enkrat tedensko v skupnem znesku 8.250.000,00 SIT (nasproti lastni dogovorjeni obveznosti izročitve ključev lokala), je evidentno, da tožnik zahtevkov ne utemeljuje na istem dejanskem niti pravnem temelju niti da uveljavlja isti predlog.

Kako pa bosta pravdni stranki ob "pravnomočnosti sodne odločitve pravde pod opr.štev. P 303/93, iz katere bo razsojena višina terjatev, ki jo imata drug do drugega" upoštevali sedaj, v obravnavani pravdni zadevi prisojeno tožnikovo terjatev, pa je izključno njuna stvar, ki jo bosta morali razrešiti v skladu s citirano točko 3 njunega dogovora in katera sedaj obravnavane pravdne zadeve ne zadeva.

Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in ker je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter ker ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je opozorila pritožba in tudi nobene izmed tistih, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP/77), je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368. ZPP/77).