VSK sodba Cp 798/99

Pritožba tožeče stranke se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem sta toženca dolžna opustiti zaklepanje vhodnih vrat terase v prvem nadstropju stanovanjske stavbe, ki vodijo na teraso iz skupnega stopnišča stavbe ter sta dolžna odstraniti ključavnico vhodnih vrat na teraso iz skupnega stopnišča stavbe, ki sta jo na vrata namestila septembra 1993 vse v roku 15 dni ali v istem roku lastnikoma izročiti ključ vhodnih vrat na teraso, v vsakem primeru pa sta toženca dolžna tožnikoma dopustiti souporabo terase.

Tožečo stranko je sodišče obvezalo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 84.378,00 SIT v 15 dneh z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1999 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in to pritožbo sta tožnika še osebno dopolnila. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je sporno teraso štelo za pomožni prostor v smislu 2. čl. Stanovanjskega zakona (SZ) in ne za skupni prostor v smislu 1. odst. 8. čl. SZ. Sodišče prve stopnje bi pri svoji odločitvi v zvezi s pravno opredelitvijo sporne terase moralo izhajati iz njene funkcionalnosti in ne iz njenega gramatikalnega pojasnjevanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sporna terasa služi kot edini prehod do podstrešja stavbe in naprav na strehi, zato bi jo moralo šteti kot skupni prostor stavbe. Sodišče prve stopnje bi moralo najprej odgovoriti na vprašanje ali je tožena stranka v celoti kupila to teraso. Vpogledati bi moralo pogodbo z dne 31.10.1991 in jo šteti za nično. Če pa je ne bi štelo za nično, potem bi moralo ugotoviti, da sta toženca kupila le eno polovico terase. Ob tem pa bi bila povsem verodostojna pogodba tožeče stranke, kateri sodišče jemlje vero. Sodišču bi torej postala razumljiva in iz te pogodbe izhaja, da sta tožnika kupila drugo polovico terase. Z izvedencem gradbene stroke bi sodišče moralo ugotoviti funkcionalnost terase ter površino prostorov, ki sta jih kupila toženca. Razlika v prostorih pri površini kupljenega stanovanja ni zaradi stopnišča, ampak zaradi verande na vrhu stopnišča. Stopnišča toženca nista nikoli kupila. Obrazložitev izpodbijane sodbe je v nasprotju z izrekom, kajti v obrazložitvi sodišče razlogu, da naj bi tožnika teraso kupila, nerazumljivo pa zahtevek zavrne. V dopolnitvi pritožbe tožnika obrazlagata, da je stanovanje tožencev večje zato, ker imata toženca odprto verando in eno polovico terase, kar je skupaj 12 m2 in to več kot znaša stanovanje tožnikov. Ponovno zatrjujeta, da toženca stopnišča nista kupila in da spodnja vrata v stanovanjski hiši niso toženčeva, ampak pripadata obema stanovanjema, kar pomeni, da so skupni prostor tako stopnice v klet in na podstrešje ter terasa.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek na podlagi 43. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ji pa po oceni pritožbenega sodišča ni uspelo izkazati, da je solastnik sporne terase v stanovanjski hiši v S.. Prizadevanje tožeče stranke, da dokaže, da je sporno terase kupila, s pogodbo o nakupu stanovanja v pritličju omenjene zgradbe po SZ kot skupni prostor, so brez podlage.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je to teraso kupila tožena stranka kot pomožni prostor (2. čl. SZ) k stanovanju v prvem nadstropju iste stanovanjske zgradbe. Zakaj naj bi bila kupoprodajna pogodba z dne 31.10.1991, ki jo je sklenila tožena stranka z občino nična tožeča stranka ne pove, prav tako pa tudi iz te pogodbe ne izhaja trditev tožene stranke, da naj bi tožena stranka kupila le eno polovico terase. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo gre po citirani pogodbi za pomožni prostor, katerega opredeljuje 2. čl. SZ. Pri tem pa ni pomembna funkcionalnost tega prostora. Kakršnakoli funkcionalnost pomožnega prostora obstoji, je to sestavni del stanovanja in deli njegovo usodo. Ni mogoče torej slediti razlagi tožeče stranke, da je sporna terasa skupni prostor in to celo navezuje na vhod, stopnice, ker je prehod do skupnih delov in naprav. Kot je že sodišče prve stopnje pravilno zaključilo je res po omenjeni terasi možen dostop do skupnih delov in naprav, vendar pa ni potrebno, da bi bila tožnika solastnika terase, da bi lahko do teh naprav prišla. Da pa je občina tudi tožnikoma del terase prodala kot skupni prostor, tožnikoma tudi ni uspelo dokazati, kajti sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da takšna pogodba ni bila nikoli sklenjena. Ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi na tistih zgolj pavšalno navedenih v pritožbi, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.