VSK sodba Cp 38/99

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem (ugodilnem) delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 182.273,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.9.1995 dalje do plačila ter ji povrniti 50.320,00 SIT pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Prisojeni znesek v višini 52.673,00 SIT predstavlja odškodnino za povzročeno škodo na eni petini zemljišča - vrta, glede škode na preostalem zemljišču pa je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo opr.št. P 862/93 z dne 18.12.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr.št. Cp 210/98 z dne 19.5.1998. Poleg tega pa je prvostopno sodišče prisodilo tožeči stranki še odškodnino v znesku 129.600,00 SIT kot odškodnino za izpad vrtne proizvodnje v letu 1993/1994. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu, navaja, da iz vseh pritožbenih razlogov po 353. čl. ZPP. Prvostopnemu sodišču očita, da ni pravilno ocenilo izpovedi izvedenca Lucijana Korve. Ta je namreč podal le hipotetično možnost, da bi tožeča stranka lahko obdelovala celotno površino zemljišča pred hišo kot vrt, zato ne gre za njegovo ugotovitev, da je res tožeča stranka pred posegom tožene stranke celotno površino tudi dejansko obdelovala kot vrt. Za utemeljenost tožbenega zahtevka pa je pomembna le dejansko obdelana površina. Tudi priči Z. in P. sta izpovedali, da pred posegom tožene stranke tožeča stranka ni imela obdelane celotne površine zemljišča v izmeri 300m2, temveč precej manj in to cca. 72 m2, kot to sledi iz izpovedi V.P. ki je izpovedal o štirih vrstah paradižnika in pol m2 radiča. Nepravilno je prvostopno sodišče odločilo tudi o odškodnini zaradi izpada proizvodnje. Iz izvedenčevega mnenja sledi, da bi tožeča stranka lahko takoj naslednji dan po zaključku del pristopila k sanaciji stanja, kar pomeni, da bi tožeča stranka lahko vrt uredila za pridelavo takoj po umiku tožene stranke. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne oz. naj pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je prvostopno sodišče na podlagi dodatno izvedenega dokaznega postopka popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Površina vrta je točno ugotovljena in tudi škoda zaradi izpada vrtne proizvodnje za čas enega leta je pravilno ugotovljena. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je dokazna ocena prvostopnega sodišča, ki se nanaša na površino zemljišča, ki sta ga tožnici obdelovali pred posegom tožene stranke kot vrt, prepričljiva in celovita. Izvedenec Lucijan Korva seveda ni mogel zanesljivo zaključiti, ali je bil na celotni površini zemljišča pred posegom tožene stranke vrt, ker je ogled opravil že po izvršenih posegih. Jasno je, da je zato lahko svoje mnenje o površini obdelanega zemljišča podal le hipotetično, pri čemer pa je določno povedal, da je glede na kvaliteto zemljišča trditev tožeče stranke o površini vrta povsem verjetna. Mnenje izvedenca pa je prvostopno sodišče ocenilo še v povezavi z ostalimi ugotovljenimi okoliščinami, to je, da je tožeča stranka že v tožbi zatrjevala, da je imela obdelan cel vrt, zaradi česar je njeno prvotno zatrjevanje o površini 240 m2 pripisalo nenatančni meritvi ter da je logično, da je tožeča stranka glede na posamezno sezono oz.

letni čas imela obdelano različno površino vrta. Ta ugotovitev je še toliko bolj prepričljiva glede na to, da sta se stranki dogovorili, da bo poseg v zemljišče opravljen šele tedaj, ko bo tožeča stranka pobrala vse pridelke in vrt počistila. Zato tudi izpovedbe prič V.P.

in Z. Z. zaposlenih pri toženi stranki, da pred posegom tožeča stranka ni imela obdelane celotne površine zemljišča, ne more imeti take dokazne vrednosti, kot to skuša prikazati pritožba. Nenazadnje pa bi morala tožena stranka že pred posegom zaradi izognitve ev.

sporom v zvezi škodo, ki jo je je lahko pričakovala kot posledico svojega posega, svoj položaj ustrezno zavarovati.

V zvezi z odškodnino zaradi izpada vrtne proizvodnje pa je prvostopno sodišče na podlagi mnenja izvedenca prepričljivo ugotovilo, da je tožeča stranka po posegu tožeče stranke potrebovala leto dni, da je zemljišče vzpostavila v prvotno stanje. Zato tudi pritožbena trditev, da bi lahko s sanacijo zemljišča pričela takoj potem, ko je tožena stranka z deli prenehala, na utemeljenost tožbenega zahtevka ne vpliva. Da bi namreč tožeča stranka lahko na vrtu ponovno sadila vrtnine, je morala predhodno izboljšati kvaliteto prekopanega zemljišča z odstranitvijo kamenja, z dodajanjem hlevskega gnoja, planiranjem zemljišča in podobno. Vse to je bilo potrebno zaradi globinskih premikov zemlje in mešanja biološko mrtvega spodnjega sloja zemlje z aktivnim zgornjim slojem zemlje ornice.

Ker je torej dokazna ocena prvostopnega sodišča tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in ker v zadevi ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ali zmotne uporabe materialnega prava, na kar mora po 2. odst. 365. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).