VSC sodba Cp 699/99

Pritožbi tožeče in tožene stranke se z a v r n e t a kot neutemeljeni in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnika sama trpita stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku obeh tožnic za plačilo nematerialne škode za prestani in bodoči strah, ki sta ga utrpeli ob prometni nezgodi, ki ju je povzročil zavarovanec tožene stranke. Sodišče je zaključilo, da sta bili obe mladoletni tožnici v času škodnega dogodka v očetovem osebnem vozilu in da sta se ob trčenju obe ustrašili. Pri tem se je oprlo na mnenje izvedenca psihologa, ki je v mnenju navedel, da sta doživeli hudo psihično travmo. Ugodilo je zahtevku za 300.000,00 SIT, za vsako, za 200.000,00 SIT pa zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev stroškov tožeče stranke.

Obe pravdni stranki sta se zoper sodbo pravočasno pritožili.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe in uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Meni, da bi moralo sodišče tožnicama zaradi hude psihične travme, ki sta jo doživeli, zaradi intenzivnega primarnega in sekundarnega strahu, priznati vso zahtevano odškodnino. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se naloži toženi stranki plačilo celotne odškodnine. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 353. člena ZPP/77. Sodišče se pri ocenjevanju strahu ne bi smelo opreti na mnenje izvedenca psihologa P., saj se s tem mnenjem ni strinjala in svoje nestrinjanje tudi obrazložila. Izvedenec se je pri mnenju oprl le na izpovedbo matere, čeprav bi oškodovanki morali v primeru tako hudih težav iskati zdravniško pomoč. Razen tega pa sodišče sploh ne bi smelo priznati odškodnine za strah, saj vsaka nezgoda še ne daje pravice do oškodnine. Odmerjena odškodnina pa je tudi previsoka.

Pritožuje pa se tudi zoper stroškovni del, ker odločbe o stroških sploh ni mogoče preizkusiti. Sodišče pa je tudi nepravilno ocenilo, da mora tožena stranka tožeči v celoti povrniti stroške za izvedenca, ne pa po uspehu v pravdi. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno razsojo ali pa, da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po določbi čl. 200 in 203 Zakona o obligacijskih razmerjih lahko prisodi sodišče prve stopnje pravično denarno odškodnino tudi samo za strah, kadar spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja strahu to opravičujejo, neodvisno od povračila gmotne škode, pa tudi, če gmotne škode ni. 203. člen pa daje podlago za priznanje odškodnine tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.

Točne definicije strahu v medicini ni, saj je strah kot najmočnejše in najneugodnejše človekovo doživetje vsakomur dobro poznan. Vsekakor pa je teorija enotna v tem, da spada strah v področje porušenja oškodovančevega duševnega ravnovesja. Vsak strah ne more pripeljati do odškodninske odgovornosti: za strah je mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, kadar je bil ta intenziven in je dalj časa trajal, ali če je bil zelo intenziven strah kratkotrajen. Da se lahko prizna odškodnina, mora sodišče ugotavljati, ali in kako je bilo porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Za primarni strah gre takrat, če je ta ob samem škodnem dogodku (naprimer trčenju, napadu drugega ipd.) intenziven in trajen do te stopnje, da pri človeku izzove takšne učinke, ki ustrezajo stanju psihične travme, določenega duševnega pretresa ali šoka. Kot sekundarni strah pa se šteje tisto oškodovančevo doživljanje,ki je povezano z upravičeno zaskrbljenostjo zaradi možnih smrtnih oziroma težkih posledic poškodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, to je vse tiste okoliščine, na podlagi katerih je zaključilo, da je zahtevek utemeljen. Glede primarnega strahu se je oprlo na izpovedbe priče M. S., zdravniško potrdilo, materino izpovedbo in na mnenje izvedenca psihologa. Očitki tožene stranke, da je dokazni postopek nepopoln in da se sodišče ne bi smelo opreti zgolj na materino izpovedbo, so neutemeljeni. V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov (čl. 8 ZPP/77). Sodišče je tisto, ki oceni, katere dokaze bo izvedlo in kakšen je rezultat dokazovanja. V konkretnem primeru so starši tisti, ki najbolj zaznajo reakcije otrok, zato je tudi razumljivo, da sta se tako izvedenec kot tudi sodišče oprla na njihovo izpovedbo. Da pa bi objektiviziralo njihovo izpovedbo, se je sodišče oprlo še na mnenje izvedenca, pa tudi na izpovedbo priče, ki je prišla na kraj takoj po dogodku in zaznala reakcijo obeh oškodovank, in tudi na zdravniško potrdilo. Izvedenec psiholog dr. P. je prepričljivo opisal nastanek primarnega strahu in tudi intenzivnosti kasnejšega, ki se kaže v nočnih morah, strahu pred vožnjo in podobno, kot pravilno izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje. Glede na to pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje. Tožena stranka je res že v teku pravdnega postopka navedla, da se ne strinja z mnenjem izvedenca, vendar pa je podala le pavšalne ugovore, ki pa jih sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Glede na to je pritožba tožene stranke v delu,ki se nanaša na utemeljenost odškodnine za strah,neutemeljena.

Obe pritožbi pa sta neutemeljeni v delu, ko izpodbijata višino prisojene odškodnine. Tožeča stranka pretirava v pritožbenih trditvah o gromozanski škodi. Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo stopnjo primarnega strahu. Primarni strah ni bil tako intenziven kljub temu, da je obstajal. Res je izvedenec v mnenju navedel, da sta bili oškodovanki ravno v kritičnem razvojnem obdobju, vendar pa sama nesreča le ni bila tako grozljiva, kot to skuša prikazati tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je upoštevalo pravilne kriterije. Tudi sekundarni strah glede na zaključke v sodbi sodišča prve stopnje ni takšen, da bi opravičeval višjo odškodnino. Neutemeljena pa je pritožba tožene stranke češ, da je odmerjena odškodnina previsoka, saj znesek 300.000,00 SIT ne more glede na starost oškodovank in glede na sedanjo in bodočo škodo ter intenzivnost strahu pomeniti previsoke odškodnine.

Pritožba tožene stranke pa tudi ni utemeljena glede stroškovne odločitve. Čeprav sodišče v razlogih res le navaja, da je te stroške odmerilo v skladu z odvetniško tarifo, pri tem pa upoštevalo uspeh v pravdi, pa se ti stroški lahko preizkusijo, saj je vrednost spora znana postavka tako, da lahko tožena stranka preizkusi tudi, kakšne stroške je imela tožeča stranka glede na to, da je bila obveščena o vseh obravnavah in da je tudi sprejela pripravljalne spise. Sodišče pa je tudi pravilno ocenilo kriterij uspeha v pravdi in pravilno zaključilo, da so stroški za izvedenca nastali ne glede na uspeh v pravdi. Tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo čl. 368 ZPP obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Pritožnika s pritožbami nista uspela in zato sama trpita stroške pritožbenega postopka.