VSC sklep Cp 827/99

Pritožbi se u g o d i , izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in se zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje.
O stroških za odgovor na pritožbo tožene stranke bo odločeno s končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna izročiti v posest garažo in tožeči stranki povrniti pravdne stroške. Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi povrniti 44.253,00 SIT pravdnih stroškov. Presodilo je, da je toženka to garažo od tožnika kupila in je sedaj v njeni lasti.

Tožnik se je zoper sodbo pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal razveljavitev sodbe. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo, da je šlo za kupno pogodbo. Nobena listina ne potrjuje take toženkine trditve. Tožnik je toženki izročil dokumentacijo za garažo v dokaz, da je njen lastnik, toženka pa uporabnik. Toženka ni zahtevala vrnitve posojila, ker ji je uporaba garaže pomenila več kot denar. Tožnik ni zahteval ureditve razmerja, ker se je v vmesnem času preselil v 60 km oddaljen kraj. Toženka ni mogla priposestvovati garaže, ker je ves čas vedela, da je ni kupila. Priča, ki jo je sodišče prve stopnje zaslišalo, pa ni primerna, ker je toženkin sin, in je bil ob sklepanju pogodbe še otrok, star 15 let.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in poudarila pravilnost razlogov izpodbijane razsodbe.

Pritožba je utemeljena. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, katero pravno podlago je sodišče prve stopnje štelo za odločilno za razsojo o tožnikovem zahtevku, torej, ali tožnikov zahtevek presoja po normah stvarnega prava (tako bi, če bi tožnik zahtevek utemeljeval z lastninsko pravico na garaži) oz., ali morebiti šteje, da tožnik uveljavlja svoj zahtevek na podlagi pogodbenega razmerja med pravdnima strankama.

Na to vprašanje je potrebno odgovoriti, preden se sodišče spusti v obravnavanje ugovorov tožene stranke.

Ob tem je zaradi pravilne uporabe materialnega prava potrebno opozoriti, da tožnik zahteva izročitev specifične stvari - garaže.

Pojem "garaža" pa je tako neopredeljujoč, da iz samega izraza ne izhaja, ali gre za premično ali nepremično stvar, kar je pomembno zaradi različnega pravnega režima za eno oz. za drugo vrsto stvari.

Garaža je običajno postavljena za daljši čas (trajno), vendar je lahko grajena ali pa samo provizorična. V slednjem primeru nima narave nepremičnine.

Nato bi se sodišče na tak način moralo opredeliti tudi do ugovorov tožene stranke in presoditi ali toženka le-te utemeljuje na podlagi stvarnopravnih norm (37. oz. 41. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR) oz. ali toženka ugovore utemeljuje s pravnim poslom, ki naj bi ga sklenili pravdni stranki.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, katero pravno podlago je sodišče štelo za temelj tožbenega zahtevka, ker tega očitno ni štelo za pomembno, potem ko je presodilo, da je toženkin ugovor utemeljen zato, ker je toženka garažo od tožnika kupila in postala njena lastnica.

To pa je lahko res ali pa tudi ne. Namreč, če je toženka garažo od lastnika kupila, to še ne pomeni, da je zato, ker je sklenila kupoprodajni posel za to garažo, postala tudi lastnica garaže.

Upoštevati je namreč treba, da je sklenitev (kupoprodajne) pogodbe eno in se presoja po pravilih obligacijskega prava, njena realizacija (prenos lastninske pravice) pa drugo. Pri slednjem je treba upoštevati nadalje še pravila stvarnega prava, ki povedo, kdaj in kako preide lastninska pravica na podlagi pravnega posla med subjekti tega tega posla (33. in 34.člen ZTLR). Rešitev je spet odvisna od vprašanja, ali gre za premičnino ali za nepremičnino. O tem v izpodbijani sodbi ni dejstev.

Če pa je sodišče prve stopnje presodilo, da je toženka postala lastnica garaže po zakonu zaradi priposestvovanja (kar se da tudi ohlapno sklepati iz navajanj, da toženka že več kot 20 let uporablja garažo), potem je treba ugotoviti, da v sodbi tudi ni govora o obstoju nujnega dejstva - dobroverne posesti toženke, niti se ni sodišče opredelilo do obstoja zakonitega naslova (28.člen ZTLR).

Tako lahko sodišče druge stopnje zgolj ugiba, da je tožnik zahteval izročitev garaže kot lastnik in je ob tem sodišče prve stopnje štelo, da je toženka uspešno ugovarjala "exceptio rei venditae et traditae" t.j. ugovor prodane in izročene stvari. Ugovor je utemeljevala s pravnim poslom, ki naj bi ga sklenila s tožnikom že leta 1973. V takem primeru bi moralo sodišče prve stopnje obstoj in vsebino pravnega posla presojati z vidika ne Zakona o obligacijskih razmerjih (sodišče se je namreč oprlo na določbo 66.člena ZOR), ampak z vidika pravnih pravil avstrijskega Občnega državljanskega zakonika (ODZ), ki so se v letu 1973 še uporabljala. Tako bi potem ugotovilo, katera dejstva so pravno relevantna za presojo utemeljenosti toženkinega ugovora. Glede na besedilo zapisa, ki naj bi predstavljal pogodbo, in ki glasi tako, da tožnik izjavlja, da je od toženke prejel določen znesek denarja in da v kolikor ga ne vrne, ima le-ta pravico do lastnine določene garaže, ne gre spregledati, da je ODZ dopuščal v primeru sklenitve kupoprodajne pogodbe tudi dogovor o t.i. "rešilnem kupu" oz. odkupni pravici, ki je prodajalcu nepremičnine dovoljeval, da po lastni volji vrne kupnino in prevzame nepremičnino nazaj v last in posest. V takem primeru je kupec na podlagi sklenjenega posla pridobil le pogojno lastninsko pravico. Ker iz obrazložitve ni razvidno, kaj je sodišče prve stopnje štelo za odločilno v tej pravdni zadevi, sodišče druge stopnje sodbe niti ne more preizkusiti.

Če pa bi sodišče druge stopnje (sicer v okviru preizkusa uporabe materialnega prava) samo pretresalo vse pravno dane in možne rešitve tega spora in glede na to možne izide pravde, bi s tem prevzelo funkcijo sojenja, kakršno ima sodišče na prvi stopnji. Tožbeni temelj oz. dejansko podlago tožbe lahko ugotavlja le sodišče prve stopnje.

To so dejstva, ki jih mora najprej ugotoviti, ker je tožnik tisti, ki s tožbo (pa tudi s kasnejšimi navedbami) začrta smer in meje obravnavanja pred sodiščem. V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je opisano vlogo prepustilo toženi stranki in njene ugovore štelo za jedro spora.

Že sedaj pa je mogoče ugotoviti, da dejstva o sklepanju pravnega posla niso popolnoma ugotovljena. Sodišče prve stopnje bi moralo podrobneje raziskati vsebino pogodbe (in se do njenega obstoja opredeliti tudi po oceni dejstva, da je podpis toženke na potrdilu o oddaji denarja, na listini o "izjavi" tožnika pa ne) in tudi ugotoviti, ali sta bili listini napisani istočasno. Stranki naj podrobneje pojasnita namen ob sklepanju pogodbe (zakaj sta jo sklenili, s kakšnimi motivi in zakaj sta vpletli ravno sporno garažo), in naj se poskusita bolj podrobno spomniti, kako so potekala dogovarjanja pred sklenitvijo posla. Tudi: ali se je tožnik odselil takoj po sklenitvi tega posla? Morda bi to povedalo kaj več o njegovem namenu.

Iz dosedaj zbranih dejstev izhaja, da je morda res lahko šlo za kupno pogodbo. Iz takega zornega kota bi ugotovili, da sta znana predmet in kupnina. Vendar tak zaključek obstaja le kot ena od možnosti, dokler se sodišče prve stopnje ne opredeli do obstoja in pomena zapisane izjave tožnika, ki govori o vrnitvi denarja. Če bi šlo za posojilo, kot trdi tožnik, in bi bila garaža toženki izročena v zavarovanje, potem bi bil tožnik kot zastavnik v določenih okoliščinah tudi upravičen zahtevati izročitev zastavljene stvari (npr. če bi toženka kot zastavna upnica na stvari povzročala škodo oz. zmanjševala njeno vrednost...).

Ker bo moralo sodišče prve stopnje v nakazanih smereh bolj raziskati dejansko stanje, je izpodbijano sodbo potrebno razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje (370.člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP/77, v zv. s členom 498 ZPP/99).

Odločitev o stroških tožene stranke za odgovor na pritožbo temelji na določbi 166.člena ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99.