VSL sodba II Cp 1162/98

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku o stroških spremeni tako, da mora tožeča stranka prvi, tretji, četrti, sedmi in osmi toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 42.840,00 SIT, peti in šesti toženi stranki pa pravdne stroške v znesku 32.130,00 SIT.
V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka nosi sama stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval sklenitev prodajne pogodbe za kletno dvosobno stanovanje ... v kraju L., v izmeri 57,15 m2 za ceno 1.124.592,00 SIT. Kupnino bi tožnik plačal v 60 dneh po sklenitvi prodajne pogodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, toženke naj bi tožeči stranki dovolile vknjižbo lastninske pravice na stanovanju na njene stroške. Tožeči stranki je naložilo, da v izreku navedenim toženkam in stranskim intervenientom povrne pravdne stroške.

Proti sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi pritožbe navaja, da izpodbijana sodba temelji na napačni razlagi Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR). Stanodajalec spornega stanovanja je imel po določbi 2. odstavka 40. člena ZSR, pravico določiti, da do tedaj hišniško stanovanje v bodoče ne bo več hišniško. Zato je pravni prednik toženih strank lahko izdal tožniku odločbo o dodelitvi stanovanjske pravice na spornem stanovanju, brez obveznosti tožnika, da bi opravljal hišniške posle. Podrejeno pa še navaja, da je hišni svet vedel za dodelitev predmetnega stanovanja tožniku, vendar ni nasprotoval dodelitvi stanovanja, odločbe ni izpodbijal in tudi ni zahteval izpraznitve stanovanja. Tožnik je stanovanjsko pravico pridobil na podlagi 50. člena ZSR. Napačna je tudi odločitev o stroških.

Pritožba je bila poslana toženi stranki, ki pa odgovora ni podala.

Pritožba je delno utemeljena le zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških.

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka na odkup stanovanja, ki ga tožnik zahteva, na podlagi določb 117. čl.Stanovanjskega zakona (SZ) je materialnopravno pravilna. Po določbi 3. odstavka 129. člena SZ lastniki stanovanj niso dolžni prodati stanovanja, ki je namenjeno za opravljanje službene dolžnosti.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je stanovanje, ki ga tožnik zaseda, hišniško. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da z odločbo Samoupravne stanovanjske skupnosti Ljubljana Center z dne 13.1.1987 namembnost stanovanja ni bila spremenjena. Po določbi 2. odstavka 40. člena ZSR je pravico do uporabe hišniškega stanovanja lahko pridobila le oseba, ki je opravljala delo hišnika. Dodelitev stanovanja drugi osebi je bila nezakonita in nična (primerjaj Zakon o stanovanjskih razmerjih s komentarjem in sodno prakso dr. Lojzeta Udeta, ČGP Delo, TOZD Gospodarski vestnik, Ljubljana 1984, str. 192). Dejstvo, da hišni svet ni nasprotoval dodelitvi stanovanja tožniku, da ni izpodbijal odločbe z dne 13.1.1987 in ni zahteval izpraznitve stanovanja, na opredelitev namembnosti stanovanja kot hišniškega, ni moglo vplivati.

Prav tako namembnost stanovanja ni bila spremenjena s potekom roka iz 50. člena ZSR. Potek roka je imel za posledico le, da proti tožniku ni bilo mogoče vložiti izpraznitvene tožbe ne pa, da je pridobil pravico do odkupa po določbah 117. člena SZ. Glede na to, da tožnik zahteva odkup stanovanja, ki ga zaseda in za katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je hišniško, za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, kakršen je bil postavljen, ob upoštevanju določbe 129. člena SZ, ni odločilnega pomena vprašanje, ali je tožnik na stanovanju pridobil stanovanjsko pravico.

Po navedenem se pokaže, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo materialno pravo in ugotovilo tudi vsa dejstva, ki so odločilnega pomena. Tak zaključek pa ne velja za odločitev o obveznosti tožnika, da povrne stroške prvo, tretji, četrti, sedmi in osmi toženki v znesku 62.118,00 SIT, peti in šesti toženki pa v znesku 39.780,00 SIT. Prav ima pritožba, da odvetniku B. T. ne pripada nagrada za prisotnost v trajanju ene ure na obravnavi dne 10.4.1998 v vrednosti 100 točk. Iz zapisnika o glavni obravnavi, ki je javna listina, izhaja, da drži pritožbena trditev, da je ta glavna obravnava trajala le 8 minut. Prav tako določba 13. člena Odvetniške tarife odvetniku ne omogoča nagrade za odsotnost iz pisarne za vsak dan obravnave po eno uro. Glede na navedeno se ustrezno zniža tudi povračilo za zastopanje petih strank. Prav tako je delno utemeljena tudi pritožba tožeče stranke zoper odločitev o stroških, ki so bili priznani peti in šesti toženki. Sodiče prve stopnje je odvetnici T. M. nepravilno priznalo nagrado za porabljeni čas med zastopanjem tudi za narok 10.4.1998, čeprav iz zapisnika izhaja, da je ta narok trajal le 8 minut. V ostalem pa pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je odvetnici odmerilo nagrado v skladu z veljavno Odvetniško tarifo. Pritožbeno sodišče je v tem delu pritožbi ugodilo le delno in tožeči stranki naložilo, da peto in šesto toženi stranki povrne stroške v znesku 32.130,00 SIT.

Neutemeljena pa je pritožba tožeče stranke zoper odločitev o njeni obveznosti, da povrne stroške stranskim intervenientom v znesku 121.650,00 SIT. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov stranskim intervenientom napravilo računsko napako. Odvetnici je priznalo nagrado v vrednosti 1900 točk, kar predstavlja znesek 145.350,00 SIT, stranskim intervenientom pa je sodišče priznalo še materialne stroške v znesku 6.300,00 SIT. Sodišče prve stopnje je nato tožeči stranki naložilo, da stranskim intervenientom povrne stroške v znesku 121.650,00 SIT (namesto pravilno 151.650,00 SIT). Prav ima pritožba, da pripada odvetnici stranskih intervenientov za podajo izjave o priglasitvi stranske intervencije le nagrada v vrednosti 10 točk, da ji ne gre posebna nagrada za ugotovitev pravnomočnosti in da ji gre za prejem sodbe in obvestilo strankam le nagrada v znesku 10 točk in da ji pripada povračilo materialnih stroškov le v znesku 2.647,00 SIT, vendar je bilo potrebno pritožbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno, ker je bilo ugotovljeno, da je bilo tožeči stranki naloženo povračilo stroškov stranskih intrevenientov v nižjem znesku, kot jim pripadajo ob pravilnem upoštevanju Odvetniški tarife.

Po navedenem pritožbeno sodišče zaključuje, da glede glavne stvari uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, delno zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo pri odločitvi o stroških. Ker v postopku tudi ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti je spremenilo le odločitev glede stroškov. Pritožbeno sodišče je v obrazložitvi odločbe povzelo in presodilo le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 375. člena ZPP).

Tožeča stranka glede odločitve o glavni stvari ni uspela, zato bo morala sama trpeti stroške pritožbenega postopka (1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. in 2. odst. 35. čl. ZPP).