VSL sodba in sklep II Cp 1567/99

Pritožbama se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi glede premoženjske škode 135.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnih stroškov in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V ostalem se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 1.200.000,00 SIT denarne odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.6.1999 dalje ter mu povrniti 244.777,00 SIT pravdnih stroškov, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.6.1999 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti zavrnilnemu delu navedene sodbe se je po odvetniku pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje za mnenje, da vseh bolečin, ki se pri tožniku pojavljajo v vratni hrbtenici, ni mogoče pripisati poškodbi, ni imelo podlage v izvedenskem mnenju. Izvedenec je v mnenju zapisal, da je tožnik starejša oseba z že prej obstoječimi degenerativnimi spremembami na vratni hrbtenici, ki je zaradi tega toliko bolj ranljiva. Pri takih poškodovancih obstaja predispozicija za poškodbe vratne hrbtenice. Iz naslova duševnih bolečin zaradi strahu je sodišče prisodilo 150.000,00 SIT, kar je glede na ugotovitve izvedenca medicinske stroke premalo. Sodišče je pravilno ugotovilo in povzelo tožnikovo zmanjšanje življenjskih in delovnih aktivnosti, vendar je duševne bolečine iz tega naslova premalo ovrednotilo. Tožnik je po poškodbi omejen tako v službenem kot privatnem življenju. Sodišče je odškodnino za tujo nego in pomoč zavrnilo v celoti, češ da pomoči družinskih članov ni moč šteti kot osnovo za priznanje odškodnine. Tožeča stranka se takim naziranjem sodišča ne strinja.

Proti sodbi se je pritožila tudi tožena stranka, ki le-to izpodbija v delu, s katerim je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in v pravdnih stroških. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pradlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da zniža odškodnino tožeči stranki za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, v odločitvi o pravdnih stroških pa upošteva tudi s strani tožene stranke priglašene stroške takse za odgovor na tožbo. Navaja, da je sodišče tožeči stranki prisodilo previsok znesek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec je napačno uporabil tabelo invalidnosti za določanje trajne izgube splošne delovne sposobnosti zaradi nezgode, ki se uporablja pri nezgodnih zavarovanjih, ne pa za oceno zmanjšanja življenjskih aktivnosti po odgovornostnih škoda. Sodišče je spregledalo, da je tožena stranka priglasila stroške takse za odgovor na tožbo v znesku 8.925,00 SIT.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pri odmeri pravične denarne odškodnine za negmotno škodo je sodišče vezano na merila iz 200 čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.

Ta pa so stopnja telesnih in duševnih bolečin, strahu, njihovo trajanje (1. odst. 200. čl. ZOR) ter pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti v roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odst. 200. ZOR). Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posemeznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zadnje in glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo.

Vse te okoliščine je sodišče prve stopnje upoštevalo, tako da pritožbeno sodišče ne more slediti trditvam pravdnih strank, da je odškodnina za posamezne oblike nepremoženjske škode prisojena v prenizkem oziroma previsokem znesku.

Smiselno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki naj bi po mnenju tožeče stranke obstojala zaradi nasprotja med razlogi sodbe in vsebino listine - izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, ni podana. Iz izvedenskega mnenja (listovna št.

29) je povzeti, da je pri oceni intenzivnosti in pogostosti zmernih bolečin skoraj nemogoča razmejitev bolečin, ki so posledica poškodbe, od tistih, ki so posledica degenerativnih sprememb na hrbtenici. Na podlagi takšne strokovne ocene je sodišče prve stopnje ovrednotilo, da vse bolečine, ki jih še sedaj trpi oškodovanec, niso posledica škodnega dogodka z dne 24.4.1995. Tožeča stranka kakšnega drugega, zanjo ugodnejšega dejstva, ni dokazala.

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje glede vrste poškodbe, ki jo je oškodovanec utrpel v nezgodi, intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin ter nevšečnosti v času zdravljenja, je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina v znesku 250.000,00 SIT.

Odškodnina v višini 150.000,00 SIT za prestani strah je dovolj visoka. Ob tem je treba poudariti, da oškodovanec primarnega strahu ob samem škodnem dogodku ni utrpel, saj trčenja vozil ni mogel predvideti. V primeru sekundarnega strahu ima pomembno vlogo pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka tudi okoliščina, kateri organ je prizadet in kako je potekalo zdravljenje. Stopnja intenzivnosti zaskrbljenosti v zvezi z zdravljenjem se spreminja v soodvisnosti glede na poškodovani organ in zaplete pri zdravljenju.

Nihajno poškodbo vratne hrbtenice v skladu s spoznanji medicinske znanosti uvrščamo med lahke telesne poškodbe, zdravljenje v konkretnem primeru pa je potekalo le z zmernimi zapleti. Niti stopnja intenzivnosti strahu niti trajanje upravičene negotovosti v zvezi zdravljenjem ne terjata višje odškodnine od prisojene.

Povsem primerna je tudi denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 800.000,00 SIT. Za odločanje o zahtevku za denarno odškodnino za to obliko nepremoženjske škode res ni odločilno, kolikšen je odstotek telesne poškodbe oškodovanca, temveč katere so trajne posledice poškodbe in kako se manifestirajo. Takšno je bilo tudi izhodišče sodišča prve stopnje pri odmeri odškodnine iz tega naslova, ki mu tožena stranka v pritožbi zato neutemeljeno očita, da se je naslonilo na izvedenčevo oceno o stopnji invalidnosti tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je imelo dovolj opore za svojo odločitev v drugih strokovnih ugotovitvah izvedenca, začenši z funkcionalnimi posledicami poškodbe pri tožeči stranki. Te se kažejo v zmanjšani gibljivosti vratne hrbtenice in zmanjšani grobi moči v obeh rokah. Tožnik ima poleg bolečin v vratni hrbtenici še vedno občasne glavobole. Vse navedeno se je negativno odrazilo v njegovem poklicnem in osebnem življenju. Številne aktivnosti (vožnja v avtomobilu, poklicno delo komercialista, domača dela, povezana z fizičnimi napori, rekreativna dejavnost) lahko opravlja le v omejenem obsegu in s povečanim naporom, zaradi česar duševno trpi. Res je sicer, da degenerativne spremembe spodnjih segmentov vratne hrbtenice izvirajo iz časa pred škodnim dogodkom, vendar pa ni izkazano, da bi bila oškodovančeva aktivnost tedaj v kakršnemkoli smislu prizadeta. To pomeni, da je bil prav škodni dogodek tisti sprožilni mehanizem, ki je odločino vplival na nastanek omejitev v oškodovančevih življenskih aktivnostih. Če torej škodnega dogodka ne bi bilo, bi le-te v nezmanjšanem obsegu po rednem teku stvari opravljal tudi v bodočnosti.

Po drugi strani pa ni mogoče spregledati, da so pri tožniku ohranjene vse vitalne funkcije, ki mu omogočajo opravljanje življenjskih in poklicnih aktivnosti, čeprav mora v nekatere vlagati več napora ali pa je pri teh omejen. Denarno odškodnino sodišče prisodi glede na pomen prizadete dobrine, ki se kaže tudi v razmerju med odškodninami za velike škode in odškodninami za manj hude škode.

Na podlagi tožnikove izpovedi, da je na začetku zdravljenja potreboval pomoč družinskih članov pri vsakodnevnih opravilih in vožnji, je sodišče prve stopnje štelo, da pomoč družinskih članov ne predstavlja osnove za priznanje odškodnine. Takšno materialnopravno stališče ni pravilno. Če oškodovanec živi v družini, ki pomeni določeno ekonomsko celoto, je vsak član te družine in tako tudi tožnik upravičen zahtevati odškodnino za škodo, ki je nastala tej družini zaradi utemeljenih stroškov za zdravljenje enega od njenih članov. Pravica do odškodnine za tujo pomoč in nego gre odškodovancu tudi takrat, kadar dejanski denarni izdatki niso nastali.

Ker je sodišče v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek iz naslova premoženjske škode, zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo, izpodbijano sodbo glede zneska 135.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. odst. 370. čl. ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi ponovnega zaslišanja tožeče stranke raziskati dejstva, pomembna za ugotovitev višine nastale premoženjske škode, pri čemer se bo po potrebi lahko oprlo na določilo 223. čl. ZPP.

Utemeljen je očitek tožene stranke v pritožbi, da je sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov spregledalo, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo priglasila stroške za sodno takso za odgovor na tožbo, kar bo moralo upoštevati v ponovljenem postopku.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst.

166čl. ZPP.