VSL sodba II Cp 1450/99

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 4. točki izreka spremeni tako, da mora prva tožena stranka solidarno z drugo toženo stranko tožeči stranki povrniti stroške v znesku 76.500,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.4.1998 do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.
V ostalem se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Druga tožena stranka nosi sama stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dvosobno stanovanje v I. nadstropju poslovne - stanovanjske stavbe, sestoječe iz kuhinje, dveh sob, kopalnice in predsobe s pritiklinami in sicer pripadajočimi kletnimi prostori v izmeri 3,15 m2 in ropotarnico z oknom, obrnjenim na ulico na podstrešju te stavbe, v skupni izmeri 50,10 m, izključno last prve tožene sstranke. Drugi toženi stranki je naložilo, da to ugotovitev prizna in odločilo, da se pri vl. št. 421 k.o., pri zemljiškoknjižnem telesu II. k.o. in sicer pri zaznambi pod točko II a. 1-4 vzpostavi zemljiškoknjižno stanje z vknjižbo lastninske pravice za prvo toženo stranko. S sodbo na podlagi pripoznave pa je prvi toženi stranki naložilo, da s tožnikom v 15 dneh sklene kupoprodajno pogodbo iz 1. točke sodbe v skupni izmeri 50,10 m za kupnino 406.006,00 SIT, plačljivo v enkratnem znesku v 30 dneh po sklenitvi pogodbe, sicer bo to pogodbo nadomestila pravnomočna sodba, po kateri se pri nepremičninah iz 2. točke sodbe vzpostavi zemljiškoknjižno stanje z vknjižbo lastninske pravice za tožnika do celote. Drugemu tožencu je naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 108.155,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.4.1998 dalje do plačila.

Proti sodbi se je drugi toženec pravočasno pritožil. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je prvi toženi stranki lastninsko pravico na stanovanju priznalo kar iz štirih pravnih podlag. Do tega je prišlo, ker je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Nepravilna je ugotovitev, da je mati drugega toženca prodala stanovanje pravnemu predniku prve toženke. Napačno je stališče, da je prva toženka postala lastnica stanovanja na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Prva toženka ni bila imetnica pravice uporabe, zato ta zakon ni podlaga za lastninjenje. Glede na pomanjkljivost v stanovanjski pogodbi z dne 28.1.1969 pritožnik dvomi, da je sploh kdaj obstajala stanovanjska odločba. Napačno je stališče tožeče stranke glede lastništva predsobe in kopalnice v izmeri 4,68 m2. Ta površina je v delu nepremičnine, ki je bila upravičenki v denacionalizacijskem postopku vrnjena. Iz obrazložitve sodbe ni razumljivo, na kakšni podlagi naj bi prva toženka postala lastnica pred denacionalizacijsko odločbo. Po 88. členu ZDen je razpolaganje, ki bi pomenilo zatrjevani prenos oziroma pridobitev lastninske pravice na navedeni nepremičnini, nično.

Funkcionalnost stanovanja ni pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice. Napačna je tudi odločitev o stroških.

Pritožba je bila poslana toženi stranki, ki odgovora ni podala.

Pritožba je utemeljena le glede odločitve o stroških.

Čeprav se odločitev sodišča prve stopnje pod 1. in 3. točko izreka sodbe nanaša le na prvotoženo stranko, drugemu tožencu ni mogoče odreči pritožbenega interesa tudi zoper ta del odločitve glede na to, da smiselno zatrjuje, da je stanovanje, ki je predmet postopka, last njegove matere. Pritožba zoper odločitev pod 3. točko izreka, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo na podlagi pripoznave tožbenega zahtevka prvotožene stranke, ni utemeljena. Po določbi tretjega odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), se sodba na podlagi pripoznave lahko izpodbija le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki je pritožbeno sodišče ni ugotovilo ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti oziroma pod vplivom prisile ali zvijače, česar pa drugotožena stranka v pritožbi ne zatrjuje. Neutemeljena pa je pritožba drugega toženca tudi zoper odločitev, ki je obsežena v 1. in 2. točki izreka, čeprav je sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, ki so odločilnega pomena in je izpodbijana odločitev pravilna tudi ob drugačnem upoštevanju materialnega prava. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov zoper pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je mati drugega toženca prenesla lastninsko pravico na delu zgradbe na Podjetje za stanovanjsko gospodarstvo in urejanje naselij.

Gre za prostore, ki so bili iz nacionalizacije izvzeti. Tudi po prepričanju pritožbnega sodišča, v spis predložena pogodba z dne 3.6.1968, izjava v postopku zaslišane priče M.H. in dejstvo, da je bila ta pogoda relizirana, da je kupec s stanovanjem razpolagal, da bivša lastnica glee stnaovanja ni imela nobenih zahtevkov, dvoma v pravilnost sprejetega zaključka ne omogočajo. Za premoženje, ki je bilo nacionalizirano, je mati toženca dobila odškodnino. Ni verjetno, da ne bi nasprotovala razpolaganju s prostori, ki so bili iz nacionalizacije izvzeti, na enak način, kot s prostori, ki so bili nacionalizirani, če predhodno ne bi teh prostorov prodala. Izvedeni dokazi omogočajo tudi zanesljiv zaključek o tem, da je tožnikova mati pridobila stanovanjsko pravico najprej na dveh sobah in kuhinji ter drvarnici, nato pa še na predsobi in kopalnici. Prva stanovanjska pogodba je veljala od 1.7.1968, druga pa od 1.2.1969. Predsoba in kopalnica sta bili očitno zgrajeni pred 1.2.1969 v delu hiše, ki je prešlo v družbeno lastnino na podlagi nacionalizacije. S tem je pojasnjena razlika v kvadraturi stanovanja po različnih stanovanjsksih pogodbah. V sedmem poglavju Stanovanjskega zakona (SZ), ki je pričel veljati 19.10.1991 (torej že pred uveljavitvijo ZDen in zato že iz tega razloga ni mogoče upštevati določbe 88. člena ZDen, na katerega se pritožba sklicuje), je urejeno lastninjenje družbenih stanovanj. Po 111. in 112. členu SZ so imetniki pravice uporabe postali lastniki stanovanj. Prav ima torej drugi toženec, da določba 3. člena Zakona o lastinjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) ni podlaga za odločitev, ker je bilo stanovanje, ki je predmet zahtevka, olastninjeno že 19.10.1991 po določbah SZ (prvi odstavek 1. člena ZLNDL). Neutemeljen pa je v pritožbi izraženi pomislek zoper veljavnost stanovanjsske pogodbe z dne 28.1.1969. Čeprav stanovanjske pogodbe ne bi bile veljavne, bi tožnikova mati imela stanovanjsko pravico že na podlagi več kot dveletene uporabe stanovanja pred uveljavitvijo SZ. Pritožbeno sodišče zato na ta pritožbeni pomislek vsebinsko ne bo odgovarjalo. Prav tako ni pomembna sicer pravilna ugotovitev pritožbe, da se je sodišče pri izračunu kvadrature stanovanja zmotilo. S stanovanjsko pogodbo z dne 6.10.1975 določena kvadratura stanovanja je očitno posledica dejstva, da je bila k stanovanju priključena predsoba in kopalnica in ne gre za pomoto, na katero sklepa sodišče prve stopnje, da pri prvi stanovanjski pogodbi ne bi bila upoštevana kuhinja. Ropotarnica, z oknom obrnjena na ulico na podstrešju stavbe, ni vsebovana v nobeni od stanovanjskih pogodb, vendar pa je mati drugega toženca lastninsko pravico odsvojila, torej drugi toženec nima pravno varovanega interesa, da bi se upiral zahtevku glede tega prostora, ki se nanaša na prvo toženko. Dejstvo je, da je imetnik pravice uporabe na podlagi Stanovanjskega zakona postal lastnik stanovanja in to na prostorih, ki so se uporabljali kot stanovanje. Glede na to, da sta predsoba in kopalnica bili del stanovanja, ki je 19.10.1991, na podlagi SZ, postal lastnina dotakratnega imetnika pravice uporabe, na vsebino izpodbijane odločitve ne more vplivati dne 23.9.1996 izdana denacionalizacijska odločba. Če denacionalizacija v tem delu v naravi ne bo mogoča, bo morala biti izvedena na drug možen način. Po navedenem pritožbeno sodišče zaključuje, da je za prostore stanovanja, ki ga je uporabljala mati tožnika (vključno s kopalnico in predsobo) pravna podlaga za ugotovitev lastninske pravice prvotožene stranke, določba 111. oz. 112. člena SZ, za ropotarnico na podstrešju pa pogoda z dne 3.6.1968. Druga tožena stranka v pritožbi ni oporekala trditvi tožeče stranke, da je Občina, kot lastnik stanovanja, v letu 1992 lastninsko pravico prenesla na prvo toženo stranko. Ker pa je mati drugega toženca še vedno vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica stanovanja, je utemeljen tudi tožbeni zahtevek za vpis lastninske pravice prve toženke v smislu 1. točke izreka sodbe (21. člen Zakona o zemljiški knjigi - ZZK).

Utemeljena pa je pritožba drugega toženca zoper stroškovno odločitev.

Prav ima pritožba, da mora tudi prvotožena stranka nositi del stroškov tožeče stranke, to je tisti del, ki je nastal do dneva pripoznave tožbenega zahtevka oziroma tisti del stroškov, ki je nastal neodvisno od pripoznave. Tako mora prva tožena stranka solidarno z drugo toženo tožeči stranki povrniti nagrado odvetnici za sestavo tožbe in pripravljalni spis z dne 11.12.1997 (tožbeni zahtevek je bil pripoznan z vlogo z dne 31.12.1997), strošek za sodno takso za tožbo v višini 4.500,00 SIT in sodbo v znesku 10.800,00 SIT.

Nagrada odvetnici je bila odmerjena po Odvetniški tarifi za tožbo in pripravljalni spis v vrednosti po 400 točk, sodna taksa pa je bila odmerjena po Zakonu o sodnih taksah. Prvotožena stranka mora solidarno z drugo toženo tožeči stranki povrniti stroške v skupni višini 76.500,00 SIT. Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju določbe prvega odstavka 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP odločilo, da mora druga tožena stranka sama nositi stroške, ki so ji nstali z vložitvijo pritožbe. Glede glavne stvari s pritožbo namreč ni uspela (ZPP člen 35/1).