VSK sodba in sklep Cp 467/99

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v drugem odstavku prve točke izreka v delu, ki se nanaša na zavrnitev višjega tožbenega zahtevka glede plačila 30.000,00 DEM s pp ter v drugi točki izreka glede stroškov pravdnega postopka r a z v e l j a v i ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
V preostalem delu se pritožba tožeče stranke kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki denarni znesek 1.374.795,18 SIT z obrestmi, kot jih je priznavala banka za vloge na vpogled od 1.3.1992 do 31.12.1992 ter z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tega skupnega zneska od 1.1.1993 dalje do plačila, v 15 dneh ter je tožeča stranka dolžna toženi stranki izstaviti listino, s katero izstopa iz družbe G.-D. d.o.o I. in svoj poslovni delež odstopa toženi stranki, tudi v 15 dneh. Pri tem je višji tožbeni zahtevek glede plačila 30.000,00 DEM spp ter plačila zakonitih zamudnih obresti od zneska 1.374.795,18 SIT že od 1.3.1992 dalje zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 504.171,00 SIT v 15 dneh z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik in sicer v njenem zavrnilnem delu zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

V pritožbi najprej navaja, da sodišče prve stopnje ni ocenilo predloženega dokaza s strani tožnika in sicer pogodbe o vračilu vloženih sredstev, ki jo je toženec dal v podpis tožniku po 6.10.1992, ki pa je ni podpisal, saj zanj ni bila sprejemljiva.

Sodišče prve stopnje ne more odločiti o zahtevku brez ocene tega dokaza, saj gre za očitno verodostojen dokument, nedvomno sestavljen po naročilu toženca. Zato ne more biti niti preprečljiv izgovor toženca, da o pogodbi nič ne ve. Odprto ostaja bistveno vprašanje in sicer, kako je žena toženca lahko izročila denar tožniku, ne da bi mu v podpis predložila potrdila, saj dejstvo, da sta brat in sestra nič ne pomeni, prav tako pa so tudi ob prejemu tega zneska podpisali pogodbo. Tudi ostale izvedene dokaze sodišče prve stopnje ocenjuje kot prepričljive in skladne, vendar so izpovedi zaslišanih prič v resnici neskladne. Ob skrbni presoji vseh dokazov bi zato sodišče prve stopnje moralo priti do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo.

V nadaljevanju pritožba navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku priznati zakonite zamudne obresti od zneska 1.374.795,18 SIT od dne 1.3.1992 dalje in ne šele od 1.1.1993 dalje, saj ne bi smelo upoštevati izpovedi tožnika glede roka plačila polovice vrednosti podjetja, ampak določbe pogodbe o dodatnih vlaganjih, ki ureja to situacijo.

Končno pa se tožnik pritožuje tudi zoper odločbo o pravdnih stroških, saj meni, da je uspel z večino tožbenega zahtevka.

Na podlagi navedenega zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni oziroma podrejeno razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu. Utemeljeno pritožba izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni sprejelo prepričljive dokazne ocene o tem, ali je toženec vrnil tožniku dolgovani znesek 30.000,00 DEM na podlagi pogodbe o dodatnih vlaganjih. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na izpovedih toženca in vseh zaslišanih prič, od katerih pa nobena ni neposredno videla, ali je toženec oziroma njegova žena res vrnil denar tožniku. Glede na to, da obe pravdni stranki vztrajata pri svoji trditvi in sicer tožnik, da ni prejel denarja, toženec pa, da mu ga je vrnil, je za odločitev o zadevi pomemben vsak listinski dokaz. Tako pritožba upravičeno opozarja na to, da je sodišču prve stopnje predložila osnutek pogodbe o vračilu vloženih sredstev, ki ga je po mnenju tožnika pripravil toženec. Iz vsebine te pogodbe med drugim izhaja, da je tožnik vložil v podjetje G.-D. d.o.o. denarni znesek 30.000,00 DEM ter da se toženec s to pogodbo zavezuje, da mu bo ta znesek vrnil. Gre torej za edini listinski dokaz, ki se nanaša na vračilo 30.000,00 DEM, ki pa mu je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe pripisalo minimalno dokazno vrednost. Ni namreč dovolj ugotovitev, da gre le za nepodpisan osnutek pogodbe, ki ga toženec ne pozna in da zato ne dokazuje ničesar. Sodišče prve stopnje bi se moralo z dodatnim zaslišanjem toženca oziroma toženčeve žene prepričati, ali je trditev tožnika o tem, da je pogodbo pripravil toženec, ki pa je zaradi nestrinjanja tožnik ni želel podpisati, resnična, saj toženec ni povsem izključil, da je ne pozna in celo izpovedal, da jo mogoče pozna njegova žena. Toženec je res povedal, da pogodbe ni sam pripravil, vendar to še ne pomeni, da je ni zanj pripravil kdo drug.

Pravdni stranki sta namreč medsebojna pogodbena razmerja urejali s pisnimi sporazumi, kar dokazuje tudi pogodba o dodatnih vlaganjih.

Torej ne drži zato niti ugotovitev sodišča prve stopnje, da je povsem življenjsko, da tožnik ni podpisal potrdila o prejemu denarja, saj ga je prejel od svoje sestre in da tudi ob vložitvi denarja v podjetje niso podpisali potrdila. Ko je namreč tožnik vložil 30.000,00 DEM v podjetje, sta pravdni stranki sklenili pogodbo o dodatnih vlaganjih v podjetje. Šele, ko bo sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, kakšna je dokazna vrednost predložene pogodbe o vračilu vloženih sredstev, bo lahko ob upoštevanju tudi vseh ostalih izvedenih dokazov odločilo o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka na vračilo 30.000,00 DEM. Zaradi navedenega je zato ostalo dejansko stanje glede vračila denarnega zneska 30.000,00 DEM nepopolno ugotovljeno in je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu glede plačila 30.000,00 DEM razveljavilo (1. odstavek 369. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Neutemeljena pa je pritožbena navedba tožnika glede odločitve sodišča prve stopnje o začetku teka zakonitih zamudnih obrestih. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je tožnik sam izpovedal, da sta se s tožencem dogovorila, da mu bo toženec izplačal polovico vrednosti podjetja do konca leta 1992. Zato je tudi povsem pravilna nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je glede na takšen dogovor toženec prišel v zamudo 1.1.1993 in da zato tožniku pripadajo zakonite zamudne obresti od tega dne dalje. Ne glede na določila pogodbe o dodatnih vlaganjih s 1.7.1991, na katero opozarja pritožba, je očitno dogovor pravdnih strank kasneje bil drugačen, torej z izvršitvijo plačila do konca leta, saj je tožnik sam med postopkom na prvi stopnji to potrdil oziroma izpovedal. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožnika v tem delu zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Glede na razveljavitev odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo 30.000,00 DEM, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi sklep o stroških, saj bo o pravdnih stroških odločalo sodišče prve stopnje, ko bo sprejelo ponovno odločitev glede tožbenega zahtevka tožnika na plačilo 30.000,00 DEM in zato tudi ni odločalo o stroških pritožbenega postopka (4. odstavek 166. člena ZPP).