VSL sklep II Cp 243/98

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Prvostopno sodišče je ponovno zavrglo predlog, s katerim je predlagateljica predlagala, da se v zbirki podatkov - register osebnih podatkov stalnega prebivalstva za Mesto Ljubljana vnese podatek, da ima stalno prebivališče v Ljubljani na naslovu X ulica 16 tudi po 15. aprilu 1993 ter da se naloži upravljalcu zbirke podatkov, da za čas do pravnomočne rešitve prepreči vsakršno uporabo spornih podatkov. Odločanje o predlogu bi bilo odločanje o tem, ali je podatek o prebivališču predlagateljice v registru prebivalstva točen ali ne, za kar pa je po zakonu o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva, ki je specialni predpis, pristojen upravni organ. Pristojnost sodišča za to ni podana.

Proti temu sklepu se pritožuje predlagateljica in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je bila z zavrnitvijo meritornega odločanja storjena bistvena kršitev določb postopka.

Sklep nima razlogov, izrek sklepa je z njimi v nasprotju.

Predlagateljica ni predlagala sodišču, da ugotovi, da ima stalno prebivališče v Ljubljani, X ulica 16, o čemer naj bi se odločalo v upravnem postopku, ampak je zahtevala, da sodišče po 20. čl. Zakona o varstvu osebnih podatkov izda sklep, s katerim bi uredilo sporno zadevo na tak način, da se v zbirko podatkov - register osebnih podatkov stalnega prebivališča za Mesto Ljubljana - vnese podatek, da ima predlagateljica tudi po 15.4.1993 v Ljubljani stalno prebivališče.

Pritožba je utemeljena.

Zmotno je stališče prvostopnega sodišča, da odločitev v tej zadevi ne spada v sodno pristojnost. Ne glede na upravni postopek o ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi s prebivanjem na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča v smislu 8. čl. Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (ZENO, Ur.l. RS št. 6/83, 26/90 in 11/91-I), je podana tudi pristojnost okrajnega sodišča v nepravdnem postopku pod določbah Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP, Ur.l.

RS št. 8/90, 19/91). Upravljalec zbirke podatkov mora na zahtevo posameznika dopolniti ali popraviti podatke, če so ti nepopolni, netočni ali neažurni (17. čl. ZVOP), v kolikor pa tega ne stori oziroma če so kršene posameznikove pravice iz tega zakona, ima posameznik pravico do sodnega varstva (18., 19. in 20. čl. ZVOP).

Poleg oziroma izven upravnega postopka v smislu 8. čl. ZENO je torej mogoč nepravdni postopek. Med obema citiranima zakonoma pri obravnavanju v tej zadevi spornih okoliščin ni razmerja specialnosti, kot zmotno meni prvostopno sodišče. Odločanje na podlagi 18. in 19. čl. ZVOP je samostojna oblika pravnega varstva pravic posameznika in ne pomeni poseganje v pristojnosti upravnega organa, ki jih ima po 8. čl. ZENO. Prvostopno sodišče navaja, da bi odločanje o predlagateljičinem predlogu pomenilo odločanje o tem, ali je podatek o prebivališču predlagateljice točen ali ne. Temu pa ni mogoče povsem pritrditi. Posameznik ima namreč po 17. čl. ZVOP od upravljalca zbirke podatkov pravico zahtevati dopolnitev, popravo ali izbris podatkov iz zbirke podatkov, kar mora upravljalec zbirke podatkov opraviti v 15 dneh ali pa predlagatelja obvestiti, da tega ne bo storil. Proti kršitvi pravic iz 17. ali drugih členov ZVOP (predvsem 3. čl., 6. čl. in 8. čl. ZVOP) ima nato posameznik pravico do sodnega varstva (18. - 24. člen ZVOP). V sodnem postopku gre torej za vprašanje, ali je bila zavrnitev poprave (dopolnitve, izbrisa) podatkov utemeljena oziroma ali je upravni organ kršil 17. ali kateri drugi člen ZVOP. Predlagateljica namreč trdi, da je zahtevo za popravo podatka v registru stalnega prebivališča poslala pristojnemu organu dne 25.3.1994 (A1), odgovora pa ni dobila. Zato po presoji pritožbenega sodišča odločanje o podanem predlogu spada v pristojnost nepravdnega sodišča, saj ob pravilnem razumevanju upravičenj iz 18. in 19. čl. ZVOP ne more priti do nedovoljenih posegov v pristojnosti upravnega organa. Pritožbeno sodišče je zato ugotovilo, da pomeni zavrženje predloga kršitev 16. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 354. čl.

ZPP in v zvezi s 37. čl. ZNP. Glede na to je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 380. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP). V novem postopku naj torej prvostopno sodišče o zadevi meritorno odloča, kot mu je bilo že naloženo s prejšnjim sklepom, pri čemer naj skrbneje obravnava vprašanje nasprotnega udeleženca, saj je v izpodbijanem sklepu navedena druga stranka in ne tista, ki jo navaja predlagateljica.