VSM sodba Cpg 536/97

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala : 1./ ugotovitev, da enosobno stanovanje št. 33 tip 101 AD, v izmeri 35,46 m2, s kletno shrambo v izmeri 2,80 m2, v objektu "Samski dom II", (nedokončan stanovanjsko-poslovni objekt), v I.u.v M., - v nadaljevanju stanovanje, ne spada v stečajno maso tožene stranke, 2./ ugotovitev, da je lastnik stanovanja tožeča stranka in 3./ izročitev stanovanja v neposredno posest, podrejeno pa na plačilo 47.871,00 DEM, v tolarski protivrednosti, iz stečajne mase tožene stranke. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke in s sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe in razveljavilo svoj sklep, opr.št. III Pg 356/95, z dne 22.11.1995. Tožeča stranka se je pravočasno pritožila zoper prvostopno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov z navedbo, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče ni v celoti odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke, saj ni odločilo o stroških, ki jih je tožeča stranka zahtevala v tožbi in v predlogu za izdajo začasne odredbe. Prvostopno sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je prezrlo, da iz stečajnega spisa St 5/95 izhaja, da je stečajni upravitelj priznal izločitveno pravico za stanovanja v istem objektu drugim stečajnim upnikom, s katerimi je tožena stranka prav tako sklenila kupoprodajne pogodbe za stanovanja v zadnjem letu, pred dnem začetka stečaja. Tožeča stranka meni, da je stečajni upravitelj tožene stranke, z uveljavljanjem ugovora po 125. členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS št. 67/93 in spremembe) - ZPPSL, povzročil v škodo tožeče stranke dejanje, ki bo imelo za posledico neenakomerno in zmanjšano poplačilo stečajnih upnikov in sicer tožeče stranke oz. dejanje, s katerim so bili ostali upniki privilegirani. Kot primer navaja upnika E.M., ki je v stečajnem postopku tožene stranke prijavil terjatev v tolarski protivrednosti 25.924,59 DEM in izločitveno pravico za stanovanje v istem objektu. Izločitveno pravico mu je stečajni upravitelj priznal in izročil stanovanje. Sodišče v izpodbijani sodbi tudi ni ugotavljalo, da ima sklenjena kupoprodajna pogodba za posledico neenakomerno poplačilo stečajnih upnikov, ampak je to predpostavko iz člena 125 ZPPSL kar domnevalo. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo določbo četrtega odstavka 129. člena ZPPSL, saj je prezrlo, da se ta določba nanaša na prvi in drugi odstavek 129. člena ZPPSL, po katerem se izpodbojna tožba lahko vloži proti osebi, v korist katere ja bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno. V konkretnem primeru je bila sklenjena asignacija v korist D.S.a, te asignacije pa stečajni upravitelj ni izpodbijal in gre za privilegiranje določenih upnikov. Zmotna je tudi odločitev sodišča o razveljavitvi začasne odredbe.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, naj sodišče odloči o stroškovnem delu zahtevka tožeče stranke ter navedla, da prerekanje in priznanje terjatev drugih upnikov v stečajnem postopku tožeče stranke ni predmet tega postopka, zato je za predmetno pravdo nepomembno.

Sodišče druge stopnje je preiskusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preiskusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena iz naslednjih razlogov: V tej zadevi tožeča stranka ne more vložiti lastninske tožbe po splošnih materialnopravnih predpisih v skladu s pravnim mnenjem občne seje VSS z dne 14.12.1995 (objavljeno v Pravna mnenja VS RS štev.

II/95). Po določilu 33. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ štev. 6/80 in sl., ki se skladno s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine ...., uporablja do izdaje ustreznih predpisov, v nadaljevanju ZTLR), se lastninska pravica iz pravnega posla pridobi z vpisom v zemljiško knjigo. Tudi novi zakon o zemljiški knjigi (Ur.l. RS štev. 33/95) skladno z prej navedenim določilom ZTLR v 20. členu določa, da se doseže in izkaže pridobitev pravice z vknjižbo.

Iz zemljiške knjige pri okrajnem sodišču izhaja, da ni vpisana etažna lastnina spornega stanovanja oziroma iz vpisov pri vložni štev. 2499 k.o. S. tudi ni plombe, ki bi izkazovala predlagani vpis etažne lastnine.

Tožeča stranka ima na podlagi prodajne pogodbe s toženo stranko le nedenarno terjatev na izročitev v posest. Po pogodbi pa bi tožnica lahko sama predlagala vpis v zemljiško knjigo vse do začetka stečaja - 3.odst 111. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS štev 63/93 in sl, v nadaljevanju ZPPSL). Z dnem začetka stečaja se vse nedenarne terjatve - tudi izročitev določene stvari, spremenijo v denarne terjatve skladno z 2.odst. 112. člena ZPPSL. Terjatev, ki je nastala pred začetkom stečajnega postopka pa je možno uveljaviti le s pravočasno prijavo. Za tako terjatev ni možno vlagati tožbe, saj zanjo stranka nima pravnega interesa, ker je ni mogoče izvršiti glede na določilo 111. člena ZPPSL, ki prepoveduje izvršbo in zavarovanje glede terjatev s statusom upniške terjatve.

Glede na navedeno, bi sodišče prve stopnje moralo vloženo tožbo zavreči, saj ne gre za lastninsko tožbo, ker tožeča stranka še ni lastnik nepremičnine - stanovanja v nedograjeni stanovanjski stavbi.

Tega tudi ni storilo pritožbeno sodišče ker bi to pomenilo reformatio in peius, kar prepoveduje določilo 374. člena ZPP.

Glede na pritožbena izvajanja pa je še zgolj podredno dodati: Izvajanja tožeče stranke v zvezi z drugimi upniki v stečajnem postopku, ki jim je bila priznana izločitvena pravica in njihova terjatev pobotana, v predmetni zadevi niso upoštevna. Tožeča stranka bi po prijavi svoje izločitvene pravice, (ki pa je ni prijavila), ali nedenarne terjatve, lahko aktivno sodelovala v stečajnem postopku in imela na razpolago vsa sredstva, ki jih nudi stečajni postopek za zagotavljane enakega obravnavanja upnikov - torej tudi pravico prerekati druge prijavljene izločitvene pravice (143. člen ZPPSL).

Prav tako niso utemeljeni očitki nepravilne uporabe materialnega prava. Drugi odstavek 129. člena govori o pasivno legitimiranih osebah. Tožeča stranka je 50% kupnine poravnala s pobotom. Prvostopno sodišče je pravilno obrazložilo poravnavo kupnine s pobotom kot nadomestno izpolnitev po 308. členu Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki je izpodbojno pravno dejanje po 125. členu ZPPSL, zato tudi pritožbena navedba, o dovoljenem pobotu po določilu drugega odstavka 117. člena ZPPSL ni utemeljena, tožeča stranka pa je pasivno legitimirana za izpodbojni ugovor. Zaradi skupnega ekonomskega namena obeh poslov (prodajne pogodbe ter pobota terjatev) in zaradi okoliščine, da je dogovor o pobotu dosežen še pred zapadlostjo terjatve iz prodajne pogodbe (primerjaj 336. ZOR) oba posla skupaj tvorita enotno in nedeljivo pravno razmerje, katerega pravna narava je, ne glede na zunanjo formalno obliko, nadomestna izpolnitev.

Takšna nadomestna izpolnitev pa je eden izmed načinov neenakomernega poplačila upnikov, ki je ena izmed predpostavk za izpodbijane pravnih dejanj po 125. členu ZPPSL.

Ni podana kršitev pravdnega postoka, ko prvostopno sodišče ob zavrnitvi glavnega zahtevka in odmeri stroškov tožene stranke ni še posebej zavrnilo tožničin zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov.

Sodišče prve stopnje je šele ob koncu glavne obravnave odločilo o ugovoru zoper začasno odredbo. Ob pravilni pravni oceni tožničinega tožbenga zahtevka - namreč, da ne gre za lastnisko tožbo, tožnici tudi ne gre zavarovanje bodoče izvršbe. Po določilu 111. člena ZPPSL bi moralo sodišče predlog zavreči. Iz razloga 374. člena ZPP tudi v tem obsegu pritožbeno sodišče ni ugodilo pritožbi, saj tožnica nima pravnega interesa za dosego odločbe, s katero bi bil njen predlog zavržen.

Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na določilu 166/I. členu v zvezi s 154/I. členom ZPP.