VSL sodba Cpg 775/96

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razvezo večih posojilnih pogodb v določilih o obrestni meri in njihovi spremembi tako, da bi morala tožeča stranka toženi plačati le zakonite zamudne obresti.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP ter predlagala njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Obrazložila je, zakaj ne soglaša z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, da po 1. in 4. odst. 133. člena ZOR ne more zahtevati spremembe pogodbe in da delna razveza pogodbe (samo glede obresti) nima učinkov, ki jih 132. člen ZOR predvideva za razvezo pogodbe. Trdi tudi, da sodba nima razlogov o zamudi tožeče stranke pri izpolnjevanju obveznosti iz dveh spornih pogodb, zaradi česar ni podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka zato, ker naj bi do spremenjenih okoliščin prišlo šele potem, ko je bila tožeča stranka že v zamudi.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v tistem delu sodbe, ko je obrazložilo, da bi tožeča stranka na podlagi določbe 1. odst. 133. člena ZOR lahko zahtevala samo razvezo pogodb, ki bi po določbi 4. odst. 133. člena ZOR lahko ostale v veljavi, če bi tožena stranka ponudila ali privolila v pravično spremembo, teh določb ni razlagalo (strogo gramatikalno, kot je navedeno v pritožbi), ampak jih je uporabilo tako, kot so zapisane. Zakon pač tisti pogodbeni stranki, za katero so se po sklenitvi pogodbe okoliščine spremenile, tako da ji je izpolnitev obveznosti otežena, ne daje zahtevka na prilagoditev (spremembo) pogodbe, ampak samo na njeno razvezo. Iz razlogov, ki jih je popolnoma pravilno obrazložilo prvostopno sodišče, je razveza posojilne pogodbe glede na pravila o učinkih razveze pogodbe iz 132. člena ZOR možna samo v celoti, ne pa le glede obresti. K prepričljivim razlogom napadene sodbe o teh materialnopravnih vprašanjih pritožbeno sodišče nima kaj dodati.

Glede na pritožbene navedbe samo še pripominja, da v tej zadevi ne gre za to, ali tožeča stranka uživa sodno varstvo ali ne, ampak ali je njen tožbeni zahtevek postavljen materialnopravno pravilno ali ne.

Ker je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen že iz opisanih razlogov, ni odločilna ugotovitev, ali je bila tožeča stranka pri dveh pogodbah pred spremembo okoliščin že v zamudi ali ne. Tudi če ni bila, je odločitev še vedno pravilna.

Tako je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov. Zato je na podlagi določbe 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo.

Skladno z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.