VSL sklep Cpg 350/96

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki obračunane zamudne obresti v višini 2.694.480,00 SIT z zamudnimi obrestmi od vložitve izvršilnega predloga do plačila ter ji povrniti izvršilne stroške.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala njeno spremembo ali razveljavitev. Navedla je, da so bili računi, plačani z zamudo, izstavljeni v tolarjih, in se logično tudi obračun obresti glasi na tolarje. Zato ni res, da ni bila navedena zakonska podlaga za obračun obresti. Zaključek sodišča, da obračuna ni mogoče preveriti, je ob ugotovitvi, da so bili uporabljeni konformni koeficienti, nerazumljiv.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi najprej povsem pravilno ugotovilo, da je treba za odločitev o tožbenem zahtevku uporabiti pravo Republike Hrvaške. Tudi nadaljnja ugotovitev, da se glavnice, od katerih so bile obračunane zamudne obresti, glasijo na takratne hrvaške dinarje, je točna in temelji na pravilni oceni listin, ki jih je predložila tožeča stranka. Zato je pravilen tudi zaključek, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje, da se obračun obresti glasi na hrvaške dinarje. Iz tega sledi, da seveda tožbeni zahtevek na enak znesek tolarjev ne more biti utemeljen (razen, če bi bilo razmerje med valutama 1:1, kar pa v času sojenja gotovo ni bilo). Vendar pa to ne pomeni, da je tak zahtevek v celoti neutemeljen in ga je zato treba v celoti zavrniti, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Ob nedvomni ugotovitvi, da so bili obravnavani računi plačani z zamudo (zamude plačila tožena stranka niti ni prerekala, niti dnevov plačila, ki jih je upoštevala tožeča stranka, ne), je zahtevek na plačilo zamudnih obresti gotovo vsaj delno utemeljen. V kakšni višini je utemeljen, pa sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, ker se je postavilo na zmotno stališče, da obrestnega obračuna ni mogoče preveriti, ker tožeča stranka ni navedla niti zakonske podlage za obrestni zahtevek. To stališče pa tožeča stranka v pritožbi utemeljeno graja. Tožeči stranki namreč ni treba navesti pravne podlage za svoj tožbeni zahtevek (3. odst. 186. člena ZPP). Očitno pa je sodišče prve stopnje vedelo, da je treba tudi za obračun obresti uporabiti pravo Republike Hrvaške (25. člen ZUKZ). Obračun obresti bi zato moralo preveriti po ustreznem predpisu Republike Hrvaške, ki pa ga tožeči stranki ni bilo treba navesti. Prvostopno sodišče bi ga moralo ugotoviti po uradni dolžnosti (1. odst. 13. člena ZUKZ).

Tožeča stranka bi vsebino tujega prava sicer lahko tudi sama dokazovala z javno listino (3. odst. 13. člena ZUKZ); toda če tega ni storila, bi moralo sodišče ugotoviti vsebino hrvaškega prava samo. Ko bi tako prišlo do ugotovitve, ali je tožeča stranka pri obračunu obresti uporabila pravilne obrestne mere, bi ugotovilo, ali je višina obračuna obresti v hrvaški valuti pravilna, nato pa bi z upoštevanjem tečaja hrvaške valute proti tolarju lahko pravilno odločilo o tožbenem zahtevku. Da bo to lahko napravilo, bo potrebna nova glavna obravnava. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. odst.

370člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče druge stopnje končno še opozarja, da bo treba pri izreku nove sodbe upoštevati prisilno poravnavo, če je bila sklenjena zoper toženo stranko (kot je ta trdila), in to tudi v primeru, če tožeča stranka v postopku njene sklenitve ni bila udeležena.

Po določbi 3. odst. 166. člena ZPP bo o stroških pritožbenega postopka odločeno s končno odločbo.