VSL sklep III Cp 369/97

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je s sklepom na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.štev. VI P 530/93 z dne 21.3.1995, na predlog upnika naložilo dolžniku, da v dodatnem roku 8 dni od dneva prejema tega sklepa, omogoči nakup oziroma sklene z upnikom kot bivšim imetnikom stanovanjske pravice na dvosobnem stanovanju štev. 2 v Ljubljani, D. cesta 344, ki meri 53,68 m2, kupno pogodbo za drugo primerno stanovanje, s pripadajočim solastninskim deležem na skupnih delih, prostorih, objektih in napravah stanovanjske hiše in na funkcionalnem zemljšču hiše, za kupnino, ki bo izračunana po pogojih 8. poglavja Stanovanjskega zakona z naslovom "Lastninjenje in privatizacija stanovanj, stanovanjskih hiš ter stanovanjskih podjetih" in z upoštevanjem vrednosti točke v znesku 105,55 SIT, če dolžnik v navedenem roku ne bo izpolnil te svoje obveznosti pa mora plačati upniku za vsak dan zamude po 250.000,00 SIT sodnih penalov.

Dolžniku je tudi naložilo, da mora povrniti upniku 22.956,75 SIT stroškov postopka.

Zoper ta sklep se je pritožil dolžnik zaradi kršitve določb izvršilnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Navaja, da je res dolžan omogočiti upniku nakup drugega primernega stanovanja, kar je tudi pripravljen storiti. Da bi to dolžnik mogel storiti, pa bi upnik moral navesti, katero stanovanje naj mu dolžnik omogoči kupiti. Dokler upnik sam ne kupuje nobenega konkretnega stanovanja, mu dolžnik ne more omogočiti nakupa na način določen v stanovanjskem zakonu. Da bi v izvršilnem postopku sodišče moglo dolžniku naložiti primeren dodatni rok v smislu 294. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, se morajo zato steči določeni pogoji, od katerih je temeljni pogoj, da je izvršitev obveznosti mogoča. Dokler izvršitev obveznosti ni mogoča, mu ni mogoče določiti primernega dodatnega roka za izpolnitev. Ne glede na vse navedeno pa rok 8 dni tudi ni odločitev o višini penalov in zoper odločitev o tem, od kdaj teče obveznost plačila sodnih penalov. Meni, da je višina sodnih penalov neprimerna, poleg tega pa tudi ni z ničemer obrazložena.

Nezakonita je tudi odločitev sodišča prve stopnje, po kateri ima izpodbijani sklep pravne posledice že pred pravnomočnostjo, saj za takšno odločitev ni nikakršne zakonite podlage.

Pritožba je utemeljena.

Sodni penali so neka vrsta civilne kazni, ki naj bi dolžnika prisilila k pravočasni izpolnitvi nedenarne obveznosti iz pravnomočne sodbe odločbe. Razlikujejo se od denarne kazni, ki jo je sodišče izreka za izvršitev nenadomestnih dejanj v izvršbi, saj upnik lahko zahteva določitev sodnih penalov le dokler ne predlaga izvršitve sodne odločbe v izvršbi (294. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR in 187. člen Zakona o izvršilnem postopku - v nadaljevanju ZIP). Poleg pravnomočnosti sodne odločbe, ki dolžniku nalaga izpolnitev določene nedenarne obveznosti, je za odločitev o plačilu sodnih penalov pogoj tudi, da upnik da dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev obveznosti. Šele če v tem primernem dodatnem roku dolžnik ne bi izpolnil svoje obveznosti pa naj se mu naloži, da od dneva izteka omenjenega roka, plača določeno vsoto denarja za vsak dan zamude. S pravnomočno sodbo na podlagi pripoznave Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.štev. P 530/93 z dne 21.3.1995, ki je podlaga za predlog za določitev sodnih penalov, je bila ugotovljena pravica upnika (dolžnost dolžnika) do odkupa (prodaje) drugega primernega stanovanja po določbah Stanovanjskega zakona (SZ), ni pa bilo navedeno konkretno stanovanje kot drugo primerno stanovanje. V primeru, ko s pravnomočno sodbo ni navedeno konkretno stanovanje, kot drugo primerno stanovanje, katerega nakup je dolžnik dolžan upniku omogočiti kupiti po določbah SZ, mora upnik, ki zahteva izpolnitev obveznosti v dodatnem roku in po neuspešnem izteku tega roka plačilo sodnih penalov, navesti konkretno stanovanje, ki naj mu ga dolžnik omogoči kupiti. V obravnavanem primeru bi zato upnik moral zahtevati izpolnitev obveznosti v primernem dodatnem roku (v skladu z 294. členom ZOR) glede konkretnega stanovanja. Tega v svojem predlogu ni navedel. Sodišče druge stonje tudi meni, da je dodatni rok 8 dni prekratek in kot tak neprimeren za izpolnitev obveznosti dolžnika.

Poleg tega sodišče druge stopnje tudi meni, da bi sodišče prve stonje moralo pojasniti oziroma obrazložiti, zakaj je odrejena višina sodnih penalov primerna, saj je določilo sicer precej visoke sodne penale, ki pa so vendarle drugačni od predlaganih.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo (294. člen ZOR), poleg tega pa je tudi bistveno kršilo določbe postopka, ker ni navedlo vseh razlogov o odločilnih dejstvih (13. točka drugega odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 14. členom ZIP). Sodišče druge stopnje je zato pritožbi dolžnika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP). V ponovnem postopku bo moral upnik dopolniti svoj predlog za določitev sodnih penalov z navedbo konkretnega stanovanja, katerega nakup naj mu dolžnik omogoči v primernem dodatnem roku, sodišče pa bo nato moralo ponovno odločiti o njegovem predlogu.

Izrek o pritožbenih stroških je posledica razveljavitve izpodbijanega sklepa in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. odst. 166. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP).