VSL sklep II Cp 527/97

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev motenja posesti, ki je v tem, da prvotožena stranka Občina ni ustavila del v peskokopu in drugotoženemu J. R. ni prepovedala izkoriščenja peskokopa v P. na parceli št. 580/83 k.o., s tem pa drugotoženi stranki omogočila, da je ta na parceli posekala več dreves in gabrov, odstranila vrhnji del zemlje na tej parceli in po parceli odpeljala več dreves, na parceli posekala več dreves in gabrov, odstranila vrhnji del zemlje na tej parceli in po parceli odpeljala več dreves, na parceli pa pričela s peskokopom, s takim svojim ravnanjem pa tožečo stranko motila v njeni zadnji posesti te parcele, kar je tožeča stranka ugotovila 1.4.1996. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja na parceli, da je tožena stranka dolžna zasuti tisti del parcele, kjer je odpeljala pesek, na nasuti del napeljati zemljo, na zemljo pa posaditi smrekova in gabrova drevesa, in zahtevek, da se je tožena stranka v bodoče dolžna vzdržati takih ali podobnih motitvenih dejanj. Tožnicama je naložilo povrnitev stroškov drugotoženca J.R..

Predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da se drugotoženemu J. R. prepoveduje vsak poseg v parcelo, pa je kot nepopolnega zavrglo. Sodišče je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da tožena stranka ni izvrševala motilnih dejanj na parceli tožnic. Glede kasneje vtoževanih motilnih dejanj - nasutja zemlje in korenin ter vejevja na parceli pa sodišče spremembe tožbe ni dovolilo.

Zoper navedeni sklep se pritožujeta tožeči stranki. Uveljavljata pritožbene razloge: bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa. Izpodbijanemu sklepu očitata nasprotje v razlogih, saj sodišče po eni strani, ko obrazlaga odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe, ugotavlja, da je tožeča stranka izkazala verjetnost svojega zahtevka, kar pa je v nasprotju z obrazložitvijo sodišča v delu, ki se nanaša na samo motitveno dejanje tožene stranke. Zaključki sodišča so tudi v nasprotju z ugotovitvami zapisanimi v zapisniku o ogledu, izpovedbo tožnice in fotografijami, ki jih je tožeča stranka predložila v dokazne namene in iz katerih je razvidno, da je tožena stranka tožečo stranko motila v njeni zadnji mirni posesti. Do fotografij sodišče ni zavzelo nobenega stališča. Že samo dejstvo nasute zemlje pomeni motenje posesti, pri čemer tožena stranka z deli v peskokopu nadaljuje in spodkopava ter zmanjšuje parcelo tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Razlogi sodišča prve stopnje so skladni in pritožbeno sodišče kakšnih medsebojnih nasprotij v izpodbijanem sklepu ne ugotavlja. Ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka izkazala nevarnost poseganja v njeno posest, ki se nanaša na odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe, ni v nikakršnem nasprotju z razlogi sodišča v zvezi z odločitvijo o tožbenem zahtevku. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe lahko ugotovi verjetnost obstoja zahtevka že na podlagi tožbenih navedb in tožbi priloženih dokazov, še več okoliščin govori za obstoj zahtevka kot proti temu. Takšne ugotovitve pa ne v procesnopravnem ne v materialnopravnem pogledu ne preprečujejo sodišču, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka, ko mora z večjo stopnjo spoznanja materialne resnice - prepričanjem - ugotoviti odločilna dejstva, zaključi, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Prav za takšno odločitev pa je imelo prvostopno sodišče podlago v dokazih, ki jih je izvedlo, saj je predvsem na podlagi opravljenega ogleda na kraju samem lahko nedvoumno ugotovilo, da toženi stranki na parceli tožnic nista sekali, odgrinjali vrhnje plasti zemlje in izvajali peskokopa, da torej v tožbenem zahtevku navedena motitvena dejanja sploh niso bila storjena na parceli tožnic, temveč na sosednji parceli, na kateri tožnici ne izvršujeta posesti. Na podlagi navedene dokazne ocene je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno ugotovilo, da s temi dejanji toženi stranki v posest tožnic nista posegli. Tudi pritožba glede teh ugotovitev ne ponuja nobenih dokazov, ki bi vzbudili dvom v pravilnost presoje dokazov prvostopnega sodišča. Drugačna motitvena dejanja - nasutje zemlje, nametanje vej in korenin posekanih dreves ter izkopavanje peska ob parceli, na katera se tožeča stranka sklicuje še v pritožbi, pa sta tožeči stranki navedli v spremenjeni tožbi. Te sodišče prve stopnje s sklepom ni dovolilo. Tožeči stranki se zoper ta sklep nista pritožili in je bilo v tej pravdi z njegovo pravnomočnostjo meritorno obravnavanje omejeno na njun prvo postavljeni zahtevek. Zato so v tej pravdi nadaljnji pritožbeni očitki o nasprotju z ugotovitvami iz zapisnika o ogledu na kraju samem, izpovedbo tožnice in fotografijami ter zaključki prvostopnega sodišča pravno neupoštevni, saj se nanašajo že na presojo utemeljenosti zahtevka iz spremenjene tožbe, ki je sodišče prve stopnje ni dovolilo.

V zvezi z odločitvijo prvostopnega sodišča o zavrženju predlaga za izdajo začasne odredbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeči stranki v samih razlogih pritožbe ne izpodbijata. Potrditev izpodbijanega sklepa o glavni stvari pa pritožbenemu sodišču narekuje tudi potrditev formalno izpodbijanega sklepa o zavrženju predlaga za izdajo začasne odredbe, ki bi, če bi bila izdana, ob upoštevanju določbe 273., člena ZIP s pravnomočnim zaključkom tega postopka tudi sicer prenehala veljati.

Ker v pritožbi očitane kršitve niso bile zagrešene, prav tako pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo kakšnega po uradni dolžnosti upoštevnega razloga, je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (368. člen v zvezi z 2. točko 380. člena in 381. čenom ZPP).