VSM sodba in sklep Cp 370/97

V delu, kjer je odločeno o razvezi zakonske zveze pravdnih strank (prvi odstavek izreka sodbe) se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi v tem delu sodba sodišča prve stopnje.
Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v drugem in tretjem odstavku izreka, to je glede odločitve o dodelitvi ml.otroka pravdnih strank v varstvo in vzgojo in otrokovem preživljanju, razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožba tožeče stranke se napotuje na gornji izrek.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (v prvem odstavku sodbenega izreka) razsodilo, da se zakonska zveza pravdnih strank, sklenjena dne () v (), razveže. V drugem in tretjem odstavku izreka sodbe je odločeno, da se ml.otrok pravdnih strank K., rojen (), dodeli v varstvo in vzgojo tožnici, toženec pa da je dolžan prispevati k otrokovemu preživljanju mesečno preživnino v znesku 15.000,00 SIT in to od 1.3.1996 dalje, z določenim rokom zapadlosti preteklih preživninskih obrokov in v bodoče v plačilo dospevajočih preživninskih obrokov, v primeru toženčeve zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji preživninski zahtevek tožnice je zavrnilo.

Zoper to sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča jo izpodbija le v njenem zavrnilnem delu glede preživninskega zahtevka ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz člena 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP, tožena stranka pa v celem njenem obsodilnem delu ob uveljavljanju pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in s pritožbenim predlogom na razveljavitev napadene sodbe na pritožbeni stopnji in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, medtem ko tožeča stranka ta predlog uveljavlja podrejeno, primarno pa se zavzema za ustrezno spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožeča stranka je vložila tudi pritožbeni odgovor. V tem oporeka trditvam tožene stranke iz njene pritožbe in predlaga neuspeh te.

Pritožbeni pregled zadeve pokaže: Sodišče prve stopnje je pravilno imelo v vidu določila člena 65 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR kot normativno podlago za odločanje o tožbenem zahtevku tožeče stranke na razvezo zakonske zveze pravdnih strank. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje v tej smeri, da obstoja razvezni razlog iz člena 65 ZZZDR, to je nevzdržnost zakonske zveze pravdnih strank. Ko pritožba tožene stranke smiselno temu zaključku oponira in tudi zavrača vsako nakazovanje, da bi razlogi za nevzdržnostno stanje izvirali iz sfere toženca, pozablja, da je po ustaljenem stališču judikature zadostna tudi subjektivna ocena enega zakonca o nastali nevzdržnosti njune zakonske zveze. V danem primeru je to pravilno štelo kot relevantno dejstvo tudi sodišče prve stopnje, kot to smiselno izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. Ob takšnem stanju pa se toženec ne more uspešno upirati razvezi zakonske zveze pravdnih strank, četudi sam ocenjuje, izhajajoč iz subjektivnega stališča, da njuna zakonska zveza še ni nevzdržna v toliki meri, da bi pogojevala razvezo zakonske zveze. Krivda za skaljene odnose med zakoncema se ne ugotavlja, zato tudi nimajo neke teže pritožbene trditve s prikazovanjem, da razlogi za skaljene odnose niso na strani toženca, kot mu to očita tožnica. V tej smeri tako pritožbi tožene stranke ni bilo mogoče priznati uspeha in ko pritožbeno sodišče tudi uradno upoštevnih kršitev materialnega in procesnega prava ni našlo, je upravičeno pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo (člen 368 ZPP).

Pritožbenih ugovorov iz pritožbe tožene stranke pa ni mogoče spregledati v zvezi z odločitvijo o dodelitvi otroka pravdnih strank v varstvo in vzgojo. Statusna razmerja predstavljajo izredno pomembno sfero človekovega življenja, vsako poseganje v ta razmerja ima lahko tudi občutne posledice. Med izredno odgovorne posege v ta razmerja nedvomno sodi tudi odločanje o dodelitvi otroka razvezanih zakoncev v varstvo in vzgojo enemu od njih. Pri odločanju o tem vprašanju je tako potrebno tudi pravdnim strankam dati na razpolago možnost, da dosledno ščitijo svoje procesne pravice, tudi v dokaznem pogledu.

Tako pa ni mogoče obiti pritožbenega ugovora iz te pritožbe, da bi bilo pri presojanju, komu naj se otrok dodeli v varstvo in vzgojo, ob izključnem cilju varovanja njegovih interesov, potrebno pritegniti izvedenca psihologa. Gre za nov dokazni predlog tožene stranke, postavljen šele v pritožbenem postopku. Prav pa ima pritožba, ko nakazuje, da bo moralo sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca psihologa pretehtati osebnostne lastnosti pri eni in drugi pravdni stranki, kot tudi njunem otroku, prav tako pa vzgojne sposobnosti obeh staršev. To predstavlja subjektivni faktor pri tovrstnem odločanju, seveda pa bo potrebno imeti v vidu tudi objektivno dane premoženjske, pridobitne, stanovanjske in druge razmere na strani ene in druge pravdne stranke. Osnovno vodilo je varovanje interesov otroka, da bo pač dodeljen tistemu od staršev v varstvo in vzgojo, ki bo otroku uspešno omogočil nadaljnjo vzgojo in razvoj, prav tako pa tudi znal poskrbeti za pozitivno vzdušje v družini v vseh običajnih komponentah življenja znotraj te. Na to sposobnost gotovo vplivajo tudi dosedanje vezi med otrokom in staršema, ki pa jih bo potrebno ugotoviti v kontaktu z otrokom pravdnih strank, bodisi neposredno pred sodiščem ali ob sodelovanju izvedenca psihologa. Otrok v tej starostni dobi gotovo stvari že razume in jih je sposoben presoditi, zato ima tudi pravico sodelovati pri odločanju o njegovi nadaljnji poziciji znotraj razpadle življenjske skupnosti. Ta pravica otroka je že tudi ustrezno varovana v virih mednarodnega zasebnega prava.

Zaradi potrebne dopolnitve dejanskega stanja v navedenih smereh (ob pritegnitvi izvedenca s področje klinične psihologije, kot to pritožba predlaga) in ugotavljanja že navedenih dejstev, je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v drugem in tretjem odstavku izreka ob ugoditvi temu delu pritožbe tožene stranke razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 370 ZPP).

Šele po dopolnitvi dejanskega stanja v ponovljenem postopku bo moglo sodišče prve stopnje o razveljavljenem delu prvostopenjske odločitve ponovno odločiti z večjo zanesljivostjo. Šele takrat, ko bo znano, komu bo otrok pravdnih strank dodeljen v varstvo in vzgojo po ponovljenem obravnavanju, bo potrebno ponovno odločati tudi o preživljanju otroka in v tej smeri zbrati oziroma dopolniti potrebna dejstva. Zato se pritožba tožeče stranke s svojim predlogom na zvišanje na prvi stopnji določene preživnine za otroka pravdnih strank, napotuje na odločitev o navedeni pritožbi tožene stranke.

Zaradi tega se tudi pritožbeno sodišče zaenkrat ni spuščalo v presojo primernosti na prvi stopnji določene preživnine za ml.K.. Prvo sodišče pa naj v ponovljenem obravnavanju pretehta pritožbene trditve iz pritožbe tožeče stranke v tej smeri, s posebnim poudarkom na očitku te pritožbe o nerealnosti prvostopenjskega nominalnega ovrednotenja otrokovih preživninskih potreb.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih nobena pravdna stranka ni priglasila.

Določbe ZPP je pritožbeno sodišče uporabilo kot pravna pravila.