VSL sklep I Cp 1224/96

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep potrdi.

V tej zapuščinski zadevi je sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo, da je Republika Slovenija prijavila terjatev do zapuščine, da je bila ta terjatev priznana, ugotovilo pa je tudi, koliko znaša vrednost zapuščine. Po odbitku stroškov in terjatev je ugotovilo, da čiste vrednosti zapuščine ni.

Proti sklepu se pritožuje Republika Slovenija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sklepa. Navaja, da je pokojni M.K. dolgoval Republiki Sloveniji skupaj 4.657.640,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo napovedim oziroma cenitvam premičnega in nepremičnega premoženja dedičev. Sodišče bi moralo biti bolj kritično in bi moralo postaviti izvedenca, ki bi ocenil zapustnikovo premoženje. V ponovnem postopku naj bo postavljen izvedenec, ki bo premoženje ocenil.

Pritožba ni utemeljena.

Dediči v tem zapuščinskem postopku so upnikovo terjatev priznali, upnik pa ni zahteval popisa in cenitve po določbah 2. odst. 184. člena Zakona o dedovanju. Pa tudi sicer nima odločilnega pomena vrednost, ugotovljena v zapuščinskem postopku. Vrednost se uradoma ugotavlja zaradi plačila zapuščinske takse, ta pa se ugotovi po prostem preudarku, na podlagi izjav dedičev in podatkov, s katerimi sodišče razpolaga. Le če je potrebno, sodišče lahko odredi, da ocenijo vrednost izvedenci na stroške dedičev (glej pojasnilo pod točko A tarifne številke 9 Zakona o sodnih taksah). Da vrednost zapuščine ni bistvenega pomena, kažejo tudi določbe 214. člena Zakona o dedovanju, ki med obveznimi sestavinami sklepa o dedovanju ne omenjajo vrednosti zapuščine.

Tako torej v zapuščinskem postopku ugotovljena vrednost zapuščine ne vpliva na upnikovo pravico. Postavitev izvedenca - cenilca je zato nepotrebna. Prava vrednost se bo ugotavljala v postopku, v katerem bo prišlo do izterjave, seveda z omejitvijo, ki jo določa 1. odst. 142. čl. ZD, po katerem je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Končno je upnik tudi tretja oseba. Če bi njegovega dolga dediči ne priznali, bi ga moral uveljavljati v posebnem postopku, na tek zapuščinskega postopka pa bi to ne vplivalo. Tudi to kaže, da vrednost, ugotovljena v zapuščinskem postopku, ni odločilnega pomena.

Tako je bilo torej treba pritožbo zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (člen 368 Zakona o pravdnem postopku v zvezi s členom 163 Zakona o dedovanju).