VSL sklep Cpg 954/96

Pritožba se v delu, ki zadeva obresti od vtoževane glavnice, zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.
V preostalem delu se pritožbi ugodi in se sklep sodišča prve stopnje glede glavnice in pravdnih stroškov razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, ker je menilo, da tožeča stranka z njo ne uveljavlja tiste terjatve, glede katere je bila napotena na pravdo s sklepom stečajnega senata. Sklenilo je še, da mora tožeča stranka plačati toženi stranki 26.825,00 SIT pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi.

Zoper sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP. Navedla je, da je vložila tožbo za ugotovitev obstoja terjatve v višini 82.435,74 SIT spp, pri čemer gre za izračun zamudnih obresti od zneska 2.056.724,53 SIT za čas od 1.7.1995 do 6.8.1995, kakor narekuje napotitveni sklep stečajnega senata. Terjatvi sta zato identični. Pritožnica je predlagala, da naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka je v 4. odst. II. točke tožbe navedla, da vtožuje zgolj zamudne obresti od 1.7.1995 do 6.8.1995. Enako je ponovila v II. točki pripravljalne vloge z dne 11.4.1996. Zato ni točna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka tega ni izrecno trdila.

Formulacija (spornega dela) napotitvenega sklepa glasi: "zakonite zamudne obresti od zneska 2.056.724,53 SIT za čas 1.7.1995 do 6.8.1995", formulacija tožbenega zahtevka pa: "Ugotovi se obstoj terjatev tožeče stranke nasproti toženi stranki v višini 82.435,74 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.8.1995 do plačila." Napotitveni sklep je obrestni zahtevek določil opisno, tožeča stranka pa ga je določila številčno. Način določitve zahtevka ne more biti odločilen za ugotovitev njegove identitete. Pomemben je predmet opisa (zahtevek), ne pa sama formulacija (besedna oziroma številčna). Ob tem je dodati, da številčna opredelitev zahtevka vsekakor bolj ustreza zahtevi, ki jo postavlja določba 1. odst. 186. člena ZPP.

V stečajnem postopku se pri glavni razdelitvi natekle obresti priračunajo glavnici, zato ni pomembno, v kakšni obliki jih upniki prijavijo v stečajnem postopku. Zato se tudi tožnikov položaj pri glavni razdelitvi ne bo v ničemer spremenil, ker je v predmetni zadevi zamudne obresti kapitaliziral.

V predmetni zadevi je vprašanje pravilnosti obračuna zamudnih obresti hkrati vprašanje njegove utemeljenosti in dopustnosti. Nanj je mogoče odgovoriti le s preveritvijo pravilnosti izračuna vtoževanega zneska.

To lahko stori nenazadnje tudi samo sodišče prve stopnje. Samo zato, ker tožeča stranka ni predložila obračuna obresti (ni pa niti izkazano, da bi bila k temu pozvana), še ni mogoče tožbe zavreči.

Izpodbijani sklep pa je pravilen glede obresti od vtoževane glavnice.

Ker jih napotitveni sklep ne vsebuje, za ta del tožbe ni podana predpostavka za njeno vložitev (2. odst. 187. člena ZPP).

Na podlagi zgoraj navedenega in določb 2. in 3. točke 380. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo v delu, ki zadeva obresti od vtoževane glavnice, zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo, v preostalem delu pa je pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje glede glavnice in pravdnih stroškov razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V skladu z določbo 4. odst. 166. člena ZPP je pritožbeno sodišče še sklenilo, da se odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke pridrži za končno odločbo.