VSK sodba Cp 421/96

Pritožbi prvotožene stranke se delno ugodi in na pritožbo tožene stranke ter po uradni dolžnosti pobijana sodba: 1. delno s p r e m e n i glede odločitve o odškodnini za negmotno škodo (zaradi duševnih bolečin, zaradi smrti bližnjega), in sicer glede odškodnine tretjetožniku (tretja alinea 1. tč. izreka) tako, da je tožena stranka tudi tretjetožniku dolžna plačati 533.333,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.3.1996 dalje do plačila iz istega naslova (namesto dosedanjih 800.000,00 SIT), višji tožbeni zahtevek tretjetožnika iz tega naslova pa zavrne; 2. delno pa r a z v e l j a v i - glede plačila zneska 63,94 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.12.1986 do plačila (delno tč. 2 izreka); - v celoti glede zapadle rente (tč. 3 izreka); - rente od 1.1.1996 dalje (tč. 4 izreka) in - posledično tudi glede odločitve o pravdnih stroških (tč. 6 izreka) ter v tem delu zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V preostalem delu pa se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne in v pobijanem a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu (glede odškodnine za negmotno škodo prvotožnice in drugotožnika - delno tč. 1 izreka) p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je s pobijano sodbo vzelo na znanje umik tožbe zoper drugotoženo stranko in v tem delu postopek ustavilo, prvotoženi stranki pa naložilo, da je dolžna tožnikom plačati odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega, in sicer prvotožnici 900.000,00 SIT, drugotožniku 533.333,00 SIT in tretjetožniku 800.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.3.1996 do plačila, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa zavrnilo. Hkrati je prvotoženi stranki naložilo tudi, da je dolžna tožnikom plačati odškodnino za materialno škodo v višini 30.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.3.1996 do plačila ter 63,94 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.12.1986 do plačila, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa prav tako zavrnilo. Dalje je sodišče prve stopnje prvotoženi stranki naložilo, da plača prvotožnici zapadlo rento v natančno za vsak mesec od januarja 1988 do decembra 1995 določenih in v izreku navedenih zneskih z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posamičnega obroka od prvega dne v naslednjem mesecu za vsak obrok do plačila, toda ne več kot v skupnem znesku 564.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.3.1996 do plačila, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa zavrnilo. Prvotoženi stranki je tudi naložilo, da plačuje prvotožnici od 1.1.1996 dalje mesečno rento do vsakega prvega dne v naslednjem mesecu za pretekli mesec v znesku 9.821,30 SIT mesečno z zavrnitvijo višjega tožbenega zahtevka iz tega naslova ter še odločilo, da so tožeče stranke dolžne prvotoženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 37.730,00 SIT v 15 dneh.

Iz vseh pritožbenih razlogov se zoper sodbo pritožuje prvotožena stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v pobijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Predvsem meni, da je sodišče prve stopnje odmerilo previsoke odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti moža oziroma očeta. Znesek, ki lahko predstavlja zadoščenje oškodovancu, je v veliki meri odvisen od okoliščin, v katerih oškodovanec živi.

Bistveno je, kaj v njegovih razmerah tak znesek pomeni. Nikakor ni vseeno, ali predstavlja znesek le nekaj povprečnih plač zaposlenih v tistem okolju, ali pa več kot enoletno povprečno plačo. Poleg tega je treba upoštevati tudi nivo življenjskih stroškov v okolju, kjer živi oškodovanec, saj si v različnih okoljih z enakimi odškodninskimi zneski oškodovanci ne morejo privoščiti enakih globin. Splošni nivo življenjskega standarda je eno od meril, ki naj bi ga sodišče upoštevalo. To merilo pa je potrebno uporabiti ne po kraju, kjer se sodi, pač pa po kraju kjer živi oškodovanec. Ob upoštevanju navedenega so odmerjene odškodnine previsoke. Glede materialne škode se tožena stranka ne strinja glede odškodnine za spomenik in pogrebne stroške. Glede spomenika meni, da ni primerno, da sodišče odškodnino določi na podlagi predračuna. Če je bil spomenik izdelan je tožeča stranka spomenik tudi plačala in zato prejela račun ali vsaj potrdilo o znesku, ki je bil plačan za spomenik. Od tega kdaj in koliko je plačala tožeča stranka, je odvisno tudi koliko ji pripada iz naslova odškonine za povračilo stroškov. Od časa plačila je odvisen tudi tek zamudnih obresti. Vsekakor tožeči stranki zamudne obresti ne pripadajo od dneva predračuna. Glede ostalih stroškov pogreba pa je tožeča stranka izkazala izdatke v znesku 408.243,00 tedanjih dinarjev (40,82 SIT), medtem ko višjih stroškov ni izkazala. Še ti pa so bili izkazani kot izredno visoki. Znesek 40,82 SIT bi moral zadoščati za krajevno primerne pogostitve, saj tožeča stranka gotovo ni živela zelo razkošno in tudi okolje ne more pričakovati, da bi žalujoča družina gostila prijatelje in znance daleko preko svojih zmožnosti.

Sodišče tudi ni imelo razloga, da bi odškodnino prisodilo kar na podlagi izjav tožnikov, saj tožniki niso bili resnicoljubni v postopku. Še posebej se prvotožena stranka pritožuje glede preživninske rente in navaja, da je pokojni oče oziroma mož tožnikov delal v Sloveniji kot progovni delavec, za katere je znano, da imajo zelo nizke osebne dohodke. Mesečni prejemki so dejansko predstavljali prejemke, ki v tukajšnjih razmerah ne bi zadoščali za preživljanje štiričlanske družine. Ob upoštevanju ugotovitve, da renta pripada tožnici, torej eni osebi, ki živi v kmečkem okolju, kjer so življenjski stroški bistveno manjši, je nerealno, da bi progovni delavec 2/3-ni svoje neto plače pošiljal ženi za njeno preživljanje.

Razmerje bi bilo v najboljšem primeru ravno obratno, saj pokojni v Sloveniji ni imel drugih virov za prehranjevanje in življenje. V kolikor bi sodišče te okoliščine upoštevalo, bi se izkazalo, da tožnici odškodninska renta ne pripada, ker prejema družinsko pokojnino.

Pritožba je delno utemeljena, delno pa je pritožbeno sodišče moralo pobijano sodbo spremeniti oziroma razveljaviti po uradni dolžnosti.

Glede odškodnine za negmotno škodo prvotožena stranka po oceni pritožbenega sodišča zmotno meni, da bi moralo biti eno od meril, ki naj bi jih sodišče upoštevalo, splošni nivo življenjskega standarda v okolju, kjer živi oškodovanec. Po 1. odst. 201. čl. ZOR lahko prisodi sodišče, če nekdo umre njegovim ožjim družinskim članom (zakonec, otroci in starši) pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Merilo za odmero denarne odškodnine za navedeno škodo je pravni standard "pravična denarna odškodnina", za uporabo tega pravnega standarda pa so v 2. odst. 200. čl. ZOR določena izhodišča, in sicer pomen prizadete dobrine, namen denarne odškodnine za negmotno škodo in omejitev, da odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Materialnopravni standard pravične denarne odškodnine pomeni odškodnino, kakršno opravičujejo vse okoliščine primera. Pri tem se konkretna vsebina negmotne škode nikoli ne more neposredno primerjati s konkretnim denarnim zneskom, ki ga mora sodišče odmeriti, ko presoja denarno odškodnino za to škodo. Škodni dogodek je posegel v oškodovančevo osebno celovitost in povzročil posledico v negmotni sferi, medtem ko odškodnina za negmotno škodo povzroči neposredne posledice le v premožnjski sferi. Namen denarne odškodnine je zadoščenje, zato o pravični denarni odškodnini ni mogoče razmišljati kot o nekakšnem neposrednem ekvivalentu oškodovančeve prizadetosti v nepremoženjski sferi. Kriterij "pravičnosti" terja zgolj primerjavo z drugimi denarnimi odškodninami za negmotno škodo in odmero pravične denarne odškodnine za konkretno negmotno škodo. Zato splošni nivo življenjskega standarda v okolju, kjer živi oškodovanec ni in ne more biti merilo, ki bi ga sodišče moralo upoštevati.

Ne glede na neutemeljeno pritožbo tožene stranke glede negmotne škode, pa je pritožbeno sodišče v tem okviru moralo ugotavljati uradoma upoštevno pravilno uporabo materialnega prava (glede prisojene pravične denarne odškodnine za negmotno škodo). Poleg intenzivnosti in trajanja duševnih bolečin kot temeljnih meril za določanje odškodnine po 201. čl. ZOR, se kot pomožno merilo upošteva tudi stopnja osebne povezanosti pokojnega in oškodovanca. Upravičenje do odškodnine in njena višina zavisita od medsebojne čustvene navezanosti otroka in roditelja. Zato v obravnavani zadevi ni prav nikakršne podlage za drugačno presojo stopnje duševnih bolečin in intenzivnosti ter različno denarno odškodnino drugotožniku in tretjetožniku. Različna starost drugo in tretjetožnika ter dejstvo, da si je drugotožnik ustvaril družino, medtem ko si je tretjetožnik ni, niso in ne morejo biti podlaga za različno denarno odškodnino, glede na to, da sodišče prve stopnje ne ugotavlja, da bi navedene okoliščine vplivale na medsebojno čustveno navezanost pokojnega in sinov, oziroma da bi bila čustvena navezanost različna glede vsakega od sinov. Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče moralo po uradni dolžnosti na podlagi 4. odst. 373. čl. ZPP pobijano sodbo delno spremeniti glede odločitve o odškodnini za negmotno škodo tretjetožnika upoštevajoč, da bi znašala pravična denarna odškodnina za duševne bolečine tudi za tretjetožnika 800.000,00 SIT, oziroma glede na soodgovornost tožene stranke do 2/3-tin (enako kot drugotožniku) 533.333,00 SIT s pp.

Glede materialne škode zaradi povrnitve izdatkov v zvezi s pogrebom ter stroškov za postavitev nagrobnega spomenika (plačila zneska 63,94 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.12.1986 do plačila) pobijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi pa so si v tem delu tudi med seboj v nasprotju, zaradi česar sodba v tem delu ni razumljiva in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Kljub temu, da sodišče glede povrnitve izdatkov v zvezi s pogrebom ugotavlja, da bi bili tožniki upravičeni do povrnitve 2/3-tini zneska 90,8243 SIT, to je 60,55 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.12.1986 do plačila, nato pri obračunu upošteva znesek 66,60 SIT. Prav tako ni jasno, zakaj prizna zakonite zamudne obresti od 12.12.1986 dalje, ko hkrati ugotavlja te stroške na podlagi računov z dne 13.12.1986 in 14.12.1986. Prav tako ni jasno, zakaj tožečim strankam priznava stroške za postavitev nagrobnega spomenika v znesku 44,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.12.1986 do plačila opirajoč se pri tem na predračun z dne 3.9.1987, z zaključkom, da je bil sicer nagrobni spomenik nedvomno postavljen in so tožniki dejansko imeli izdatek za postavitev nagrobnega spomenika, tudi če se pri tem zanemari dejstvo, da obstaja račun na list. št. 119 spisa z dne 15.10.1990. Na podlagi 1. odst. 369. čl. ZPP je zato pritožbeno sodišče moralo glede zneska 63,94 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.12.1986 do plačila razveljaviti pobijano sodbo po uradni dolžnosti ter v tem delu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede zapadle rente in rente od 1.1.1996 dalje (3. in 4. tč. izreka) sodišče prve stopnje ugotavlja in ocenjuje, da je pok. T. P. prispeval za preživljanje družine (nezposlena žena in dva mladoletna otroka) in tudi za izdatke v zvezi z dokončanjem gradnje nedograjene hiše 2/3-tini svojega dohodka ter da prvotožnica po smrti njenega moža prejema družinsko pokojnino, ki pa je nižja od njegovega pričakovanega dohodka. Prvotožnici zato iz naslova izgubljenega preživljanja sodišče prve stopnje glede na odgovornost tožene stranke do 2/3-tin naloži plačilo 44 % (2/3-tini od 2/3-tin) razlike med dohodkom, ki bi ga pok. T. P. prispeval in družinsko pokojnino, ki jo tožnica prejema po smrti moža. Tako stališče sodišča prve stopnje pa je, kot utemeljeno opozarja prvotožena stranka v pritožbi, zgrešeno.

Istočasno gre tudi za nasprotje med razlogi in odločitvijo sodišča prve stopnje, ko ob ugotovitvi, da je pok. T. P. del svoje plače (2/3-tni) pošiljal družini za njeno preživljanje in izdatke v zvezi z gradnjo hiše (nezaposlena žena in dva mladoletna otroka), hkrati pa v nasprotju s tem dejstvom celotno razliko med dohodkom in družinsko pokojnino prisodi prvotožnici zaradi izgubljenega preživljanja, čeprav je jasno, da je bil za preživljanje prvotožnice uporabljen le del sredstev, ki jih je pok. T. P. pošiljal domov. Ker so razlogi odločitve o zapadli renti in renti od 1.1.1996 dalje med seboj v nasprotju, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in na podlagi 1. tč. 369. čl.in 1. tč. 370. čl. ZPP je pritožbeno sodišče moralo v tem delu pritožbi tožene stranke ugoditi ter na pritožbo in po uradni dolžnosti sodbo glede rente razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker je sodišče prve stopnje o stroških odločalo na podlagi uspeha v pravdi, je zaradi delne razveljavitve pobijane sodbe sodišče druge stopnje moralo razveljaviti tudi stroškovno odločitev, na podlagi 3. in 4. odst. 166. čl. ZPP pa je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

V nadalnjem teku postopka bo sodišče prve stopnje moralo predvsem razjasniti nasprotja glede uveljavljanih stroškov zaradi povrnitve izdatkov v zvezi s pogrebom in stroškov za postavitev nagrobnega spomenika upoštevajoč pri tem dejansko plačilo nagrobnega spomenika, glede izdatkov v zvezi s pogrebom (predvsem njihovo višino) pa pritožbeno sodišče nima kakšnih pomislekov glede na splošno znane in krajevno običajne pogostitve, ko ne glede na premoženjsko stanje tudi običajno žalujoča družina v skladu s krajevnimi običaji sorostvo, pogrebce in druge osebe gosti tudi daleč preko svojih zmožnosti (z zadolžitvijo in podobno). Glede rente pa bo sodišče moralo ugotoviti in oceniti, kolikšen del sredstev je pok. T. P. prispeval za preživljanje prvotožnice (ne pa tudi ostalih) ter v tem okviru oceniti, ali družinska pokojnina, ki jo prejema prvotožnica, ne presega prispevka za njeno preživljanje pokojnega moža. Pri ponovni odločitvi naj sodišče prve stopnje pazi, da bo sodba sklepčna, z razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ki ne bodo med seboj v nasprotju (4. odst. 338. čl. ZPP).