VSM sklep Cpg 304/94

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljni postopek.
Izrek o pritožbenih stroških se pridrži končni odločbi.

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, po katerem je tožena stranka dolžna sanirati fasado na objektu N v v Mariboru oz. podrejeno lahko tožeča stranka, v primeru nepravočasne izpolnitve ali neizpolnitve zahtevka, naroči dela pri drugem izvajalcu na stroške tožene stranke.

Tožeča stranka v pravočasni pritožbi izpodbija prvostopno sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava z navedbo, da je tožeča stranka po ogledu poškodovane fasade z dne 6.5.1991 res istega dne pozvala toženo stranko na odpravo napak. Dokončen prevzem objekta je bil opravljen v letu 1986 in je tožeča stranka že tedaj ugotovila napake na fasadi, sporazum o sanaciji fasade je bil sklenjen 13.1.1987 in postavljen rok julij 1988 za izvedbo sanacije. Zahtevo tožeče stranke z dne 6.5.1991 bi bilo šteti za pravočasno le tedaj, če bi se napake pojavile v obdobju šestih mesecev pred navedenim datumom, kar pa je glede na opisan potek dogodkov izključeno in je bila tožba za sanacijo fasade vložena po poteku enoletnega prekluzivnega roka.

Sodišče druge stopnje je preiskusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preiskusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Tožeča stranka je uveljavljala s tožbo odgovornost tožene stranke iz naslova garancije. Zato je napačno pravno stališče pritožnice, da bi lahko tožeča stranka uveljavila zahtevo za odpravo le tistih napak, ki so se pojavile 6 mesecev pred notifikacijo. Ena izmed razlik med jamčevanjem za napake in garancijo je prav v tem, da lahko stranka zahteva odpravo napak ves čas garancijskega roka in notifikacija ni vezana na določen čas (6 mesecev) po odkritju napak - 502. člen ZOR.

Pač pa se ob pritožbeni navedbi da je bila tožba vložena prepozno pojavi dvom v popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje.

Iz zapisnika z dne 22.10.1986 na prvi strani smiselno izhaja, da je bil v gradbeni pogodbi dogovorjen triletni garancijski rok. V zapisniku z dne 7.5.1991 pa je zapisan 10-letni garancijski rok za fasade in strehe. Enoletni rok za vložitev tožbe prične teči od zahteve za odpravo napak. Tudi če bi šteli, da se je toženka zavezala izvršiti sanancijo do konca julija 1988 (priloga A7) in da je z svojim dopisom z dne 17.7.1989 še nadalje priznala napake (brez pomena pa je iskanje vzrokov pri dobaviteljih materijala in izgovarjanje na finanačne težave), bi enoletni rok za tožbo potekel 17.7.1990. Ob 10-letnem garancijskem roku pa je zahteva za odpravo napak izjavljena dne 7.5.1991 (priloga A3) - nova in še vedno pravočasna zahteva. V takem primeru je dne 9.8.1991 vložena tožba pravočasna.

V ponovnem postopku bo sodišče vpogledalo gradbeno pogodbo in ugotovilo kakšen garancijski rok je bil dogovorjen za fasado.

Pri tem je še opozoriti na zapis v zapisniku z dne 6.5.1991, da je tožena stranka sanirala fasade na treh objektih. Po sodni praksi začne teči enoletni rok za vložitev tožbe tudi od zadnjega dne sanacijskih del, ki so opravljena na zahtevo stranke, saj bi jo sicer izvajalec lahko izigral z navidezno pripravljenostjo odpraviti napake. Tako bi lahko tudi ob triletnem garancijskem roku bila tožba pravočasna, ker bi se vezala na obvezo iz samoupravnega samoupravnega sporazuma, ki jo je toženka event. izpolnevala po 9.8.1990. Zato bo prvostopno sodišče izuvedlo dokazni postopek tudi v tej smeri.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 3.odst.166. člena ZPP.