VSK sodba Cp 376/96

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe zahtevala plačilo odškodnine v višini 3.200.000,00 SIT na račun škode, ki jo je utrpela ob požaru hiše.

Sodišče je ugotovilo, da škodni dogodek, ki ga je utrpela tožeča stranka, ni mogoče šteti kot požar v smislu splošnih pogojev za požarno zavarovanje, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe.

Ugotovilo je namreč, da je požar povzročil sin sklenitelja zavarovanja.

Zoper tako sodbo se pritožuje tožeča stranka po svoji pooblaščenki. V pritožbi navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja zaradi česar je tudi materialno pravo napačno uporabilo. Meni, da ugotovitev prvostopnega sodišča, da škodnega dogodka ni mogoče šteti za požar, ni pravilna. Meni, da iz poteka dogodka, s katerim se obe stranki strinjata, nesporno izhaja, da škodni dogodek ni nastal v takih pogojih, v katerih splošni pogoji za požarno zavarovanje izključujejo odškodninsko odgovornost tožene stranke. Škodni dogodek je zato šteti za požar, saj je šlo za ogenj, ki je nastal zunaj določenega ognjišča in se je razširil s svojo lastno močjo. V posledici požara pa je bil uničen zavarovani objekt. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo, da naj bi požar povzročil sin lastnika objekta. V času škodnega dogodka je namreč S. H. le uporabljal hišo sorodnika B.

H. Res je sicer S. H. nastopal tudi ob podpisu zavarovalne pogodbe, vendar le kot pooblaščenec lastnika, ne pa v lastnem imenu. V lastnikovem imenu je nato podpisal pogodbo in kasneje izplačeval zavarovalno premijo.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama ni sporno, da je do požara na zavarovanem objektu prišlo tako, da je mladoletni sin S. H. A. nameraval s prižganim kosom papirja pregnati ose, ki so se naselile med ostrešje in leseno stropno oblogo tako, da je goreč papir držal v bližini lesene stropne obloge. Pri tem je ogenj zajel leseno oblogo, kar je imelo za posledico, da se je vnelo celotno ostrešje in nato oprema v stanovanju, ki je v celoti uničena. Očitno je torej, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi aktivnega ravnanja osebe, ki je hišo uporabljala, ne pa za ogenj, ki bi nastal izven sfere, na katero imajo uporabniki zavarovanega objekta lahko vpliv. Glede na to je po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da ne gre za škodni dogodek, ki bi bil krit z zavarovalno pogodbo oz.

splošnimi pogoji za požarno zavarovanje. Tudi nadaljnja pritožbena trditev, ki se nanaša na razmerje S. H. oz. njegovega sina do B. H., ki naj bi bil lastnik zavarovanega objekta, pritožba ni utemeljena.

Iz sklenjene zavarovalne pogodbe namreč jasno izhaja, da je sklenitelj zavarovanja poleg B. H. tudi S. H. Ne drži torej pritožbena trditev, da je šlo le za pooblaščenca sklenitelja zavarovanja. Ne glede na to pa je očitno, da je S. H. skupaj s svojo družino zavarovan stanovanjski objekt uporabljal za zadovoljevanje stanovanjskih potreb oz. za prebivanje družine, torej s privolitvijo lastnika B. H. in je tudi iz tega razloga šteti, da je požar povzročila oseba iz kroga lastnika objekta. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in ker ni ugotovilo niti nobenih kršitev postopka, na katere mora po 2. odst. 365. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (365. čl. ZPP).