VSM sodba Cpg 231/94

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka je dolžna nositi pritožbene stroške.

Zoper sodbo s katero je bilo toženi stranki naloženo plačilo 452.602,80 sit spp se je le-ta pravočasno pritožila. V pritožbi je ponovila navedbe, da je do devalvacije prišlo v plačilnem roku zaradi zamude tožeče stranke pri izvršitvi pogodbe. V tej zvezi prvostopno sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in je tudi zmotno uporabilo materijalno pravo.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da toženka je brez pripomb podpisala primopredajni zapisnik in da je glede plačila "takoj" uporabiti 180. splošno uzanco za blagovni promet, sicer pa je pritožba sama s seboj v nasprotju.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena iz naslednjih razlogov: V pogodbi z dne 13.6.1991 sta pravdni stranki dogovorili plačilo nad že plačanim avansom (30%-ov pogodbene cene - torej znesek 309.675,60 din oz. sit) takoj po končani montaži. Iz predloženega zapisnika izhaja, da je bila primopredaja pogodbenih del (brez pripomb) izvršena dne 1.10.1991. Ker je bil rok plačila določen v pogodbi in sicer z "takoj", je potrebno ugotoviti, da se sicer ni možno sklicevati na 180. splošno uzanco za blagovni promet, ker njeno uporabo stranki nista dogovorili (1.odst. 1107. člena ZOR), vendar vprašanja, kaj pomeni dogovor o takojšnem plačilu, tudi ne ureja ZOR.

Zato je sodna praksa povzela ureditev iz 180. splošne uzance. Vendar to vprašanje za rešitev zadeve ni bistveno, ker je toženka s plačilom dne 17.10.1991 v vsakem primeru plačala v času plačilne zamude.

Dne 8.10.1991 je prišlo do spremembe tečaja DEM, tako da je dolžni znesek na dan 1.10.1991 predstavljal 23.821,20 DEM in od 8.10.1991 - le 9.677,30 DEM. Pogodbeni stranki sta v 5. členu cit. pogodbe dogovorili v primeru plačilne zamude valorizacijo plačila z valutno klavzulo - z uporabo DEM.

Prvostopno sodišče je sicer zmotno štelo, da tudi event. zamuda izvajalca nima vpliva na odgovornost za uporabo 5. člena cit.

pogodbe, ker naročnik - tožena stranka v primopredajnem zapisniku ni ugovarjal zamudi. Po določilu 124. člena ZOR sta sankciji zamude odstopno upravičenje in odškodnina ( kar pa ni predmet tega spora) ki pa nista vezani na notifikacijo, kot je to določeno pri nepravilni izpolnitvi zaradi stvarnih napak.

Iz 5. člena cit. pogodbe je jasna pogodbena volja strank, da izvajalec pogodbenih del dobi valorizirano plačilo samo, če je plačilo izvršeno v času naročnikove plačilne zamude. Torej, če bi devalvacija domače valute nastopila pred plačilno zamudo, tožnica ne bi bila upravičena zahtevati valorizirano ceno. Ker je bila tožena stranka na dan plačila, ko je veljala višja vrednost DEM, v plačilni zamudi, je dolžna plačati preostali del pogodbene cene v višini 23.821,20 DEM.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 166/I ZPP.