VSL sklep II Cp 2282/94

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.
Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da mora plačati tožniku 50.959,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti pravdne stroške. Znesek predstavlja škodo, ki je tožniku nastala, ko je s toženčeve strehe padel sneg na tožnikov avtomobil.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja objektivna odgovornost toženca.

Proti sodbi se toženec pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga spremembo oz. razveljavitev sodbe in navaja: Strehe, ki je pokrita s snegom, ni mogoče šteti za nevarno stvar.

Tožnik je škodo povzročil sam zaradi svojega malomarnega ravnanja.

Avto je bil parkiran na najbolj neprimernem mestu. Toženec je res sam dejal, da bo avto odpeljal v delavnico. Tudi snegobrani bi zadeve ne rešili. Škodo bi bilo mogoče preprečiti le z ustreznim ukrepanjem tožnika. Da je tako, kaže tudi izjava tožnika, ki je potem, ko je videl, kaj se je zgodilo, izjavil, da bo avto prodal z naročilom tožencu, da uredi havbo. Tako se je zgodilo. Toženec je po naročilu tožnika avtomobil uredil, tožnik pa ga je brez pripomb prevzel in odpeljal. Šele čez mesec dni je začel tožnik tožencu groziti s tožbo.

Tudi o višini škode je odločeno nepravilno, prav tako pa o pravdnih stroških.

Tožnik je odgovoril na pritožbo in predlagal, da se pritožba zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba sicer nima prav, ko trdi, da ne more obstajati objektivna odgovornost lastnika stavbe, če pade sneg s strehe in povzroči škodo.

Lastnik je objektivno odgovoren, ne sicer po določbi čl. 154/2 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, kot navaja sodišče prve stopnje, ampak po pravnem pravilu paragrafa 1318 ODZ, ki ima posebno določbo o objektivni odgovornosti za tak primer. ZOR namreč o tem nima posebnih določil. Tako bi sodišče druge stopnje sicer lahko pritrdilo stališču sodišča prve stopnje o objektivni odgovornosti toženca; vendar pa pritožbene trditve in podatki v spisu kažejo, da je vprašljivo, ali je podlaga zahtevka neposlovna obveznost. Pritožba namreč med drugim govori o tem, da je toženec po naročilu tožnika potem, ko je škoda nastala, avtomobil uredil, tožnik pa ga je odpeljal. Tudi tožnik in toženec izpovedujeta, zaslišana kot stranki, da sta se o načinu povračila škode dogovorila (redna št. 4), čeprav o vsebini dogovora izpovedujeta različno. Če je bil torej med pravdnima strankama sklenjen dogovor o povračilu škode, tedaj je podlaga za zahtevek lahko le dogovor, torej pravni posel, ne pa pravila o neposlovni odškodninski odgovornosti.

Glede na povedano je torej ostalo dejansko stanje nerazjasnjeno, v zvezi s tem pa je vprašljivo, ali je materialno pravo pravilno uporabljeno. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje s ponovnim zaslišanjem pravdnih strank ugotoviti, ali je bil sklenjen dogovor o povračilu škode in vsebino tega dogovora, nato pa o zahtevku odločati glede na pravila, ki jih ZOR določa glede izpolnitve obveznosti. Če bo ugotovilo, da dogovora ni bilo, pa bodo prišla v poštev zgoraj opisana pravila o objektivni odgovornosti.

Glede na povedano je bilo tako torej treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da bo opravilo novo glavno obravnavo (čl. 370/1 Zakona o pravdnem postopku).