VSL sodba Cpg 60/94

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora tožeči stranki plačati 53.471,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 10.11.1992 do plačila ter ji povrniti izvršilne stroške (1. točka izreka sodbe). Razveljavilo je sklep o izvršbi in zavrnilo zahtevek za procesne obresti do vložitve tožbe (2. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči povrniti nadaljnje pravdne stroške (3. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila in navedla, da sicer dolžnih obresti ni plačala zato, ker je bila pri izračunu upoštevana napačna stopnja.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Glede na določbo 1. odst. 365. člena ZPP je sodišče druge stopnje štelo, da je pritožba vložena zoper odločbo iz 1. in 3. točke izreka prvostopne sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni navedla nobenih dejstev in predložila nobenih dokazov, s katerimi bi izpodbijala navedbe in dokaze tožeče stranke (219. člen ZPP). Šele v pritožbi je zatrdila, da so bile pri izračunu obresti upoštevane napačne obrestne stopnje, pa še tokrat samo splošno in nedoločno, ne da bi navedla, v čem je napaka (ali so bile napačno upoštevane pogodbene ali zakonske stopnje zamudnih obresti, pri katerih obračunih obresti in v kakšni meri).

Prvostopno sodišče je zato odločilo pravilno, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila tožeča stranka. Tožena stranka z navedbo novega dejstva v pritožbi ne more uspeti že zaradi določbe 1. odst. 496.a člena ZPP, po kateri se lahko v pritožbi navedejo nova dejstva in predlagajo novi dokazi le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave.

Take verjetnosti tožena stranka niti ne zatrjuje.

V zvezi z obrestno mero, po kateri so bile obračunane obresti, pa je treba povedati, da sodišče prve stopnje zato, ker tožena stranka ni podala niti kakšne trditve, s katero bi določno ugovarjala tožbenemu zahtevku, ni bilo niti dolžno preverjati, po kakšni meri so bile obresti obračunane in tega tudi ni moglo storiti. Vedno namreč obstoji možnost, da je obrestna mera zamudnih obresti dogovorjena s pogodbo, v takem primeru pa brez trditev pravdnih strank o tem dejstvu preizkus obračuna obresti ni mogoč. Zato je obrazložitev sodbe glede preizkusa uporabe obrestne mere sicer napačna, kar pa na pravilnost in zakonitost sodbe ni moglo vplivati, saj v tem delu ne gre za razloge o odločilnih dejstvih.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, zato je po določbi 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo.